Roatan je manjši honduraški otok, ki turistično, predvsem glede turističnih križarjenj, še ni zelo razvit. Šele krajši čas velike križarke ubirajo pot po otokih srednje Amerike, ki je malo odmaknjena od Karibov in pristajajo v zalivu ob vasi Coxen Hole. Leta 1502 je v enem od zalivov Roatana pristal Kolumb, a se je zaradi bližajočega hurikana odločil odpluti naprej, tako ni nikoli stopil na njegova tla. So pa nato leta 1510 na tla Roatana stopili prvi Evropejci-francoski predhodniki piratov. Roatan je dolgo veljal za piratski otok.
Naša ladja se je okrog devetih zjutraj zasidrala v zalivu in do kopnega smo morali z ladjico. Kar dve uri je trajalo, da so z ladje zvozili vse potnike. Že malo nestrpni smo okrog dvanajste ure bili na kopnem tudi mi. Predhodno nismo rezervirali nobenega izleta, zato smo se morali znajti sami.
Na izhodu iz pristaniškega kompleksa smo tako najeli taksi in se odpravili raziskovat notranjost otoka. Triurni izlet nas je stal vse štiri skupaj 80 dolarjev, za vstopnino na plažo pa smo plačali še 40 dolarjev. Nič ni zastonj!
Roatan je na nas naredil mešan vtis. Hiše domačinov neurejene, lesene, zanemarjene, precej smeti vsepovsod, velike luže in obupno slaba, luknjasta cesta, ki naj bi sicer bila asfaltna. Voznik je omenil, da nimajo težav zaradi hurikanov, a lahko smo videli, da so nalivi na mnogih krajih na cesto nanosili blato in uničili asfalt. Cest nič ne popravljajo, zato je bila vožnja zelo počasna. Prebijali smo se čez prave kraterje, velikokrat polne vode. Pozitivna stvar tega, da je veliko dežja je to, da je narava zelo zelena, tropsko rastlinje je bujno, temne, že kar svetleče barve.
Najprej nas je voznik peljal gledat najlepši razgled na Roatanu. Avto se je prebijal na hrib po tako strmi cesti, da sem resno razmišljala ali bo sploh zmogel strmino po tako slabem asfaltu. In jo je. Na vrhu se je pred nami odprl lep razgled na zaliv, kjer sta bili privezani naša Norwegian Jade in MSC Armonia.
Domačini so turistično točko okupirali s hišicami s spominki, a med obiskovalci razgledne točke ni bilo pravega navdušenja nad nakupovanjem stokrat premetanih in prašnih izdelkov.
Na poti po hribu nazaj, so nas roatanski otroci pozdravljali z igranjem na bobne.
Nato smo se odpeljali naprej proti West Bay Beach, kjer naj bi se nahajale najlepše plaže Roatana. Moram priznati, da smo bili nad plažo kar precej razočarani. Pesek nedoločljive sivkaste barve, voda motna, umazana, polna trave, nikjer niti sledu o turkizni karibski barvi. Na plaži gneča, glasna glasba iz bližnjih lokalov… Če je to najlepša plaža na Roatanu, potem nas sem zagotovo ne bo na počitnice. Nazaj grede smo se peljali po drugi cesti, ki pa ni bila nič boljše kot prejšnja. Roatan nas ni navdušil.
