Istanbul, Konstantinopel, Bizanc so imena za to prelepo mesto ki leži na dveh celinah, v Evropi in v Aziji. Kako čudovite slike mi je o Bizancu risala Finžgarjeva knjiga Pod svobodnim soncem, ki sem jo prebirala v mladosti. Ne enkrat, najmanj petkrat sem jo prebrala in vedno znova je podžigala mojo domišljijo ter željo videti čudesa Bizanca, predvsem Hagio Sofijo. Končno so se moje želje uresničile in to nenavadno mesto, ki ima čisto poseben značaj, je bilo kot na dlani pred nama, ko sva po nočnem letu iz Ljubljane in nekaj prespanih urah preostanka noči zjutraj stopila iz hotela, naravnost v zgodovino. Hotel sva namreč imela v starem delu mesta, kjer so vse najpomembnejše znamenitosti Istanbula. Pešačenje je najbolj učinkovit način, da si ogledaš mesto in začutiš njegov utrip.
Da sva danes v Istanbulu gre zasluga Adrii. Zakaj? Ker sva pred nekaj meseci na Expedii dobila povratne letalske karte iz Ljubljane z Adrio za 59 Eurov. V petih minutah sva se odločila, da greva, saj sva potovanje v to starodavno prestolnico, ki se je nekdaj imenovala Bizanc in mi je v mladosti v knjigi Pod svobodnim soncem burila domišljijo, že dolgo želela videti.
Na letališče so naju prišli iskat iz hotela in prvi vtisi, med nočno vožnjo proti hotelu so bili izjemni. Povsod lepi parki, cvetlični nasadi, urejene ulice. Marsikatera evropska prestolnica ni tako lepo urejena. Tudi hotel naju je prijetno presenetil. Ne vem če sva že kdaj bila v tako čistem in do potankosti urejenem hotelu. Čisto niti ene najmanjše malenkosti še nisva našla, zaradi katere bi lahko izrekla kakšno kritiko. Hotel Neorion je Damir našel na Tripadvisorju kot No.1 v Istanbulu. Izvrstna lokacija čisto v središču starega dela Istanbula ima veliko prednosti, saj lahko peš obhodiva čisto vse glavne znamenitosti.
Prvi dan najinega potepanja po Istanbulu naju je očarala tržnica začimb. Seveda tam ne prodajajo le zaćimb, ampak še mnogo drugega blaga, tudi slaščice, oblačila, nakit itd.. Čeprav sva rekla, da bova nakupovala šele zadnji dan, sva v trgovinici z začimbami in čaji popustila, saj naju je nagovoril Črnogorec, ki že 20 let živi v Istanbulu in se naju je prav iskreno razveselil, da je lahko malo klepetal v svojem maternem jeziku. Pa sva pri njem kupila črni turški čaj. Neva in Vid sta ga prinesla en kilogram s svojega potovanja po Turčiji lansko leto in vsi smo ga vzljubili zaradi prijetnega okusa. Tako sva dobila naročilo, da ga prineseva večjo količino, saj je tisti že pošel.
S tržnice sva se po ozkih uličicah, polnih trgovinic z najrazličnejšim blagom, ki ga večinoma prodajajo kar na ulici, napotila proti pristanišču trajektov in turističnih ladij, ki vozijo do azijskega dela Istanbula in po Bosporju, skoraj do Črnega morja. Ravno prav sva prišla, da sva se vkrcala na Turyolovo ladjo, ki vozi po Bosporju do drugega mostu čez kanal. To ladijsko družbo so nama svetovali v hotelu, prav tako so naju opozorili, naj karto kupiva v pristanišču in ne od posrednikov, ki karte prodajajo po mestu, saj so skoraj dvakrat dražje. Za karto sva plačala 12 turških lir, kar je približno 4,4 €, plovba pa je trajala uro in pol. Po evropski strani bosporskega kanala gor in po azijski strani nazaj. Po kanalu je promet zelo živahen, poleg turističnih ladij pluje po njem tudi veliko tovornih ladij. Tako kot samo mesto Istanbul, tudi morje vrvi od življenja in nenehnega dogajanja.
Turčija slovi tudi po dobri hrani in odločila sva se, da jo poskusiva. Na blogu, ki ga piše Američan,ki že nekaj let živi v Istanbulu in piše med drugim tudi o hrani, je Damir našel priporočila za tri restavracije z dobro turško hrano. Vse tri so v bližini najinega hotela. Odločila sva se za Nayzade, to je restavracija z lepo teraso na vrhu stavbe, z razgledom na Bospor. Ker sva bila pozna za kosilo in zgodnja za večerjo, sva najprej mislila, da ne bova dobila hrane in da bova morala počakati do večera, a Turki so neverjetno prijazni in receptor, ki sva ga srečala na vratih, je takoj organiziral, da so aktivirali kuhinjo. Tako sva imela celo teraso, ki je čakala na večerne goste, zase. Hrana je bila izvrstna, naročila sva jagenjčka in “caslik” kebab, zraven pa vsak kozarec rdečega vina. Na sladico in na čaj sva potem šla po nasvetu ameriškega blogerja v tradicionalno turško slaščičarno Hafiz Mustafa, ki je znana po kandiranem sadju. Kandirajo najrazličnejše sadje, od fig, datljev, melon, pa tudi buče…in vse je odlično, če ima človek rad zelooooooo sladke sladice. Pri Hafiz Mustafi je zagotovljeno, da ti zobje zaradi sladkorja v sladicah zgnijejo hitreje kot se istanbulski galebi spustijo v vodo da ujamejo ribo.
Zvečer pa naju je čakalo še opazovanje sončnega zahoda na strešni terasi najinega hotela. Že ob prihodu nama je receptor povedal, da gostje lahko vsak večer na terasi uživajo v sončnem zahodu ob kozarcu vina na račun hotela. S takimi prijaznimi gestami hotel na vsakem koraku razvaja svoje goste. Vino sicer ni bilo nič posebnega, a razgled na Istanbul in na Bospor ter dramatičen sončni zahod so bili izjemno lepa pikica na i najinega prvega dneva v Istanbulu.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-1.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-2.gpx” elevation=”no” download=”no” ]