Le kakšno dobro uro iz Johannesburga leži nacionalni park Pilanesberg, ki je bil naš prvi cilj tega potovanja. V zgodnjih jutranjih urah je bil promet iz Johannesburga proti parku še redek, komaj se je začenjalo daniti. Na poti do Manyane Rest Camp-a, našega prenočišča za naslednje tri dni, smo se ustavili v nakupovalnem centru v manjšem kraju, da sva kupila kartico Vodafone. Tako imava, tam kjer je seveda signal za mobilne telefone, tudi internet in sva povezana s svetom.
V Manyane Rest Campu sva se vselila v majhno hišico s kuhinjo in lastno kopalnico in že smo se z Dantesom podali na popoldansko vožnjo po parku. V Pilanesbergu ni ravno obilice divjih živali, smo pa videli zelo veliko nosorogov, ki so jim preventivno, za zaščito pred divjimi lovci, odrezali rogove. Nosorogi so ena najbolj zaščitenih in varovanih živali v Afriki, saj jim grozi izumrtje, ker v Vietnamu, na Kitajskem in morda še kje ljudje še vedno plačujejo ogromne vsote denarja za rogove nosorogov, ki naj bi imeli čudežne lastnosti. Tako se še vedno dogaja, da divji lovci prihajajo v parke in ubijejo nosoroga le zato, da mu odrežejo rog. Menda je vsota, ki jo krivolovec dobi za rog, celoletna plača. Tako hodijo v krivolov predvsem lovci iz sosednjih držav ter nato pobegnejo preko meje.
|
|
|
Nekajkrat so nam v Pilanesbergu prekrižali pot sloni, ki se radi sprehajajo ob ali po cestah. Večinoma so se mirno pasli in nas opazovali, enemu pa smo šli očitno na živce, saj je glasno zatrobil in jezno zaplapolal z ušesi. Sloni radi pokažejo, da so oni glavni!
|
|
|
Ena izmed najbolj pogostih živali v parkih je zebra, ki je moja najljubša žival. Vedno znova sem navdušena nad njihovimi črtami. Vsaka žival ima drugačen vzorec črt, nekatere imajo črte tudi na nogah, nekatere ne. Zebre, ki živijo v južnoafriških parkih imajo med črnimi črtami še rjave, da je videti ta rjava črta kot senca črne.
 |
 |
 |
 |
Z Damirjem nama je v posebno veselje fotografiranje pričev. Njihovo pisano perje in svetleče očke so prava paša za oči.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Žirafe in waterbucki so bili tudi fotogenični.
 |
 |
Čeprav sva bila na safarijih že velikokrat, v različnih parkih, pa nama servala še ni uspelo nikoli videti. Tokrat nas je presenetil proti večeru, ko smo se že vračali v kamp. K sreči sva imela fotoaparata pripravljena, da sva lahko v nekaj sekundah kolikor je trajala njegova pot po cesti naredila nekaj fotografij.
Ker je moral Dantes drugi dan našega bivanja v Pilanesbergu popraviti okvaro na avtomobilu, sva se odločila, da greva medtem na ogled Sun City-ja, ki leži le nekaj kilometrov proč od parka. Najina predstava, da je Sun City mesto, so se razblinile, ko smo prišli do nekakšne vstopne točke, kjer so nas poslali na bližnjo bencinsko črpalko po vstopnice. Sun City je resort, kamor lahko vstopiš, če si gost katerega od hotelov ali pa kupiš vstopnico, za dnevne goste. Cena nekaj več kot 10 € za eno vstopnico se nama je na začetku zdela kar visoka, a sva potem dobila kartici, na katerih je bilo za 5 € dobroimetja za hrano v lokalih v kongresnem centru. Dantes naju je oddal pri vhodu, nato sva se s kombijem, ki na 12-15 minut vozi do resorta, odpeljala na glavno postajo, ki je pred kongresnim centrom. V hotelu Sun City je igralnica po vzoru Las Vegasa, znotraj resorta je tudi vodni park Valley of Waves s prekrasnimi bazeni v obliki karibskih plaž, z belim peskom in turkizno vodo, na plažo »butajo« valovi… Žal zunanje temperature niso ravno vabile h kopanju. Vstop v vodni park in okolica sta izjemno lepo urejena v stilu »izgubljenega mesta« Indiane Jonesa. V dežnem gozdu, ki obdaja vodni park, so številni »ostanki izgubljenega mesta« in ko hodiš po gozdu se ti zdi, kot da si v filmu Iskanje izgubljenega zaklada. Prav nič ceneno ne delujejo kamnite»kulise«, potočki, stopnišča, »ruševine«.
 |
 |
 |
 |
Ob prihodu se nama je zdel resort precej prazen, a se je popoldne kar napolnil. Cele skupine ljudi so z velikimi kovčki prihajale na počitnice ali pa morda le za konec tedna, saj je bil petek.
Dantes naju je prišel iskat s popravljenim avtom okrog šestih, ko je bila že skoraj tema. Pozimi se v Južni Afriki stemni že ob šestih. Ko sonce pade za obzorje, je takoj tema. Do naših hišk v Manyane Rest Campu smo se pripeljali po trdi temi. Ni nama bilo žal, da sva en dan namenila ogledu Sun Cityja, kaj več bi naju pa že dolgočasilo.
Naslednje jutro smo se po jutranji vožnji skozi park odpravili naprej v naslednji nacionalni park Marakele. Na poti smo videli kako požigajo staro travo, da bo naredila prostor za novo, ki jo živali lažje jedo. Požar je bil nadzorovan, osebje parka je vestno pazilo, da se požar ni razširil.
