Po dveh letih, ko je usodo vsega sveta krojila Corona, sva končno lahko začela misliti na najino, že pred epidemijo načrtovano potovanje v Južno Afriko, po nacionalnih parkih na vzhodnem delu JAR. Vaučer, ki sva ga imela za letalski karti, ko sva odpovedala potovanje med epidemijo, je komaj zadostoval za pokritje polovice cene novih kart. Letalske karte so se v teh letih zelo podražile. Cena potovanja pa je ostala ista.
V Južno Afriko sva potovala z letalsko družbo Qatar, brez zamude ali odpovedi letov, kar se zadnje čase pogosto dogaja pri nekaterih letalskih družbah zaradi pomanjkanja osebja in drugih težav. Svoj sloves odlične letalske družbe so potrdili tudi tokrat. Vse je teklo kot namazano. Ves čas potovanja smo morali nositi maske, tudi na letališču v Dohi, kjer sva po kratkem postanku presedla na letalo za Johannesburg.
V Johannesburg sva prispela zelo zgodaj zjutraj, ob 3:40, kar je bila po svoje sreča, saj pri vstopnih okencih ni bilo nobene gneče. Sva se pa načakala pri tekočem traku za prtljago, kjer so posamezni kosi prihajali zelo počasi in množica potnikov, ki nas je čakala na prtljago, se kar ni zmanjševala. Čakanje na prtljago je vedno adrenalinsko, saj se nama je že tolikokrat zgodilo, da prtljaga ni prišla z nama, zato vsakič napeto strmiva v tekoči trak in čakava ali se bo najina prtljaga pojavila na traku. Tokrat se črni scenariji niso uresničili, dobila sva obe torbi in že sva bila zunaj. V Južni Afriki je julija zima, tako naju je pričakalo mrzlo vreme, ne sicer tako mrzlo kot pri nas pozimi, a bilo je le nekaj stopinj nad ničlo in hitro sva si oblekla prehodni jakni in spodaj še tanki jopici.
Z Dantesom, lastnikom agencije Kalahari Tours&Travel sva tokrat že četrtič na potovanju po južnoafriških državah, tako smo že stari znanci in srečanje, ko naju je prišel iskat na letališče, je bilo prav veselo. Hitro smo izmenjali novice. Naložili smo prtljago v terenca in že smo bili na poti proti prvemu nacionalnemu parku Pilanesberg.