Mapungubwe

Po skoraj celodnevni poti od parka Marakele do parka Mapungubwe, z vmesnim postankom v trgovini, kjer je Dantes nakupil nekaj hrane, naju je že takoj pri vhodu v park presenetila prekrasna narava. Veliki skladi skal živih barv so bili videti kot bi jih nekdo naložil enega na drugega, vmes pa planjave, porasle z nizkimi drevesi, grmovjem in rjavo travo.

Do naselja hišic Leokwe smo videli že prve zebre in impale, ter veliko mogočnih baobabov, ki so jih pred sloni zaščitili z mrežami. So namreč poslastica za slone, ki pijejo njihov sok, ki se pretaka po teh ogromnih sukulentah. Baobabi namreč niso drevesa, so sukulente, čeprav bi jih po videzu takoj uvrstili med drevesa. V tem letnem času so goli, brez listja in se njihove elegantne vejice lepo odražajo na nebu ter ustvarjajo čudovite silhuete. Čeprav je v Južni Afriki zima, nekatere rastline tudi cvetijo. Na vhodu v park Mapungubwe naju je pozdravila ta rožica, kjer iz stebla rastejo le cvetovi, imenujejo jo »Impala Lily«

Zvečer je bilo nebo čisto jasno in v mraku so se začele prižigati zvezde. Ko se je čisto stemnilo, se je prikazala čudovita Rimska cesta. Že doma sva načrtovala, da jo bova fotografirala, saj je pri nas ne vidimo več tako svetle, najbrž zaradi svetlobnega onesnaženja. Čarobnost noči in neba pokritega z zvezdami v divjini…to je res nepredstavljiva izkušnja.

Še preden smo se zjutraj odpeljali na krožno vožnjo po parku, smo izpred najine hiške v daljavi zagledali čredo slonov, ki se je pomikala mimo naselja. Čudovito! To je tisto kar naju iz leta v leto vleče na safarije po Afriki. Ta pristen stik z naravo in živalmi, ki jih večinoma lahko vidimo le še v živalskih vrtovih. Čas se na takem dopustu kar ustavi, odklop je popoln.

Na poti po parku so nas radovedno opazovale zebre, kuduji, sloni se pa niso kaj dosti menili za nas.

Tu in tam nas je kakšen ošinil, zaprhutal z ušesi, dvignil rilec, da nas je malo ovohal, nato pa nadaljeval s tem kar je pač počel, jedel, pil, nekam hodil…..

Dokler se nismo pripeljali mimo manjše slonje samice, ki je čisto blizu ceste skotila mladička. Moralo se je zgoditi kakšno minuto pred našim prihodom, saj ji posteljica še ni odpadla in novorojeni slonček je ležal še čisto pri miru! Kakšno vznemirjenje je zavladalo v avtu, ko smo opazovali kako ga je novopečena mamica previdno brcala z nogami in ga spodbujala, da se postavi na noge, pa kako je poskušala pospešiti izpad posteljice. Dolge minute smo opazovali, kako se je mali slonček trudil dvigniti a mu ni in ni šlo, mama pa ga je potrpežljivo dregala in spodbujala. Ostala čreda slonov je nekaj deset metrov stran jedla in čakala, da bo mali slonček pripravljen za na pot. Kar nismo se mogli nagledati kako skrbna slonja mamica spodbuja mladička, čisti kri z nog, s peskom posipa krvave madeže….

Malo naprej od tega prizora je pot do razglednega mesta, kjer sva uživala v čudovitih pogledih na reko in na drugi strani reke je bila že Bocvana.

V parku Mapunbugwe so našli tudi ostanke stare civilizacije, ki je tu obstajala od približno 900 našega štetja, do leta 1250. Številne čudovite najdbe, ki so jih odkrili na hribu Mapungubwe in okostja so odkrili zgodbo kraljestva, ki je trgovalo z vzhodom, z današnjo Indijo, z Mombaso in Mogadišem. Na vzhoda so kupovali stekleni nakit, izvažali pa so dragocene kožuhe divjih živali. Izdelovali so tudi izdelke iz gline in zlata in med najbolj znanimi najdbami so zlati nosorog, zlata obredna skleda in zlato žezlo. Vse te najdbe so predstavljene v zelo lepo urejenem muzeju v nacionalnem parku Mapungubwe, v katerem, smo se ustavili na poti po parku. Okrog leta 1250 je ljudstvo izginilo. O tem kaj se je zgodilo je več teorij, menda naj bi bila takrat huda suša in možno je da so izumrli ali pa so se izselili v današnji Zimbabwe, kjer je nekje v tistem času nastalo novo kraljstvo. Žal v muzeju ni bilo dovoljeno fotografirati.

Naslednjo noč v lodžu Leokwe pa nisva fotografirala zvezd, saj so se od nekod vzele žuželke s krili, menda samci posebne vrste mravelj, ogromne so bile in so napadale najina osvetljena okna. Ni naju mikalo ven. Nekaj jih je vdrlo tudi v hišico in sva imela kar veliko opravka z njimi, da sva jih spravila ven. A tako kot so prišle, so tudi odšle. Naslednji dan ni bilo o njih ne duha ne sluha. K sreči niso pikale in naslednji dan smo z Dantesom v njegovi knjigi insektov Afrike našli opis te žuželke. Bili so samci, ki za razliko od samic, ki nimajo kril, ne pičijo.

Po dveh nočeh v Leokwe smo se odpravili v drug del parka Mapungubwe, v Limpopo Forest Camp, kjer so nas pričakali ogromni, popolnoma opremljeni šotori.

Ta del Mapungubwe parka je čisto drugačen, manj slikovit in okrog kampa so sloni v dveh letih, kar je covid Južno Afriko zaprl za turizem, naredili pravo razdejanje. Podrta drevesa, vse polomljeno…sloni lahko naredijo resnično veliko škode. A so po svoje tudi zelo prijetne živali. Ko smo se popoldne odpeljali do lepo urejenega opazovališča ob vodni kotanji, smo lahko opazovali čredo slonov, ki je prišla pit, na razdalji dveh metrov. Opazovališče je dvignjeno, z odprtinami, pri tleh pa črpalka črpa vodo v kotanjo in ravno v ta izvir so sloni prišli pit čisto vodo. Fantastično!!! Mladi sloni so dregali starejše in se prebijali do vode, pili, glasno požirali vodo in ko so se napili, so se odmaknili in dali možnost še ostalim, da se napijejo. Njihove oči so se od časa so časa sprehodile po nas, ki smo iz opazovalnih odprtin gledali kako pijejo. Vedeli so, da smo tam in ni jih motilo.

H kotanji so prihajale pit tudi druge živali, bilo je kot bi sedeli v kinu.

Čeprav je bilo čez dan toplo, se je zvečer zelo ohladilo in s šotoru je bilo ponoči precej mrzlo. Še najhuje je bilo zjutraj, ko je bilo treba vstati in se odpraviti v mrzlo kopalnico. Kako sva že razvajena od vsemogočega domačega udobja. A imava tako rada taka potovanja, da naju tudi malo neudobja ne odvrne od njih.

Na jutranjo vožnjo po parku smo se odpeljali že pred sedmo uro zjutraj, tako da sva morala vstati približno ob isti uri kot če greva v službo J. Ja safari je kar naporen! A nagrajeni smo bili s čudovitimi prizori.

Najprej smo šli do opazovališča, kjer je bilo vse mirno, nato pa še na del parka, kjer je zelo slikovita narava. Čudovite skale, barve dreves kot pri nas jeseni, pa tudi temperature in tisti topel občutek, ko se poletje poslavlja in prihaja jesen je bil čisto enak. Kar nisem mogla odtrgati oči od okolice.

Ko smo se vračali v kamp, smo se še enkrat ustavili v opazovalnici, tokrat smo imeli srečo. K luknji je prišla pit čreda štiridesetih slonov. Le kakšen meter od naše opazovalnice so se pomikali in Dantes je enega od slonov tudi pobožal po hrbtu. Čeprav je njihova koža trda, se je slon zdrznil ob dotiku. Očitno je čutil, da se ga je nekaj dotaknilo. Kakšna predstava je bila to!! Kar nismo se jih mogli nagledati. To so čudovite živali. S svojimi ogromnimi nogami se premikajo čisto tiho. Zadni dan v tem delu parka smo bili bogato nagrajeni s predstavo slonov.