Tretji dan v Bangkoku

Tretji dan v Bangkoku sva namenila ogledom kraljeve palače in templjev, ki s svojo veličastnostjo jemljejo dih. Koliko skrbnih in natančnih rok je bilo potrebnih, da so okrasile toliko razkošnih stavb, ki častijo Budo.

Odločila sva se, da bova ta dan uporabljala večinoma vodna prevozna sredstva, zato sva se že zgodaj zjutra odpravila po ozkih ulicah kitajske četrti proti reki Chao Praya, ki je pomembna transportna pot v prenapolnjenem Bangkoku. Najbližje pristanišče je bilo The Marine Department.

Odločila sva se, da greva na ladjico, s katero se vozijo domačini, označeno z oranžno zastavo. Je kot nekakšen lokalni avtobus, saj stoji na vseh postajah. Karti, ki sta bili skupaj nekaj več kot evro, sva kupila na ladjici. Še predno sva si dobro pogledala kje plujemo, sva že bila v pristanišču Tha Chang, ki je najbližje kraljevi veliki palači. Uspešno sva se uspela izogniti vsem pastem za turiste in že sva se sprehajala po potkah mimo prelepih stavb, ki tvorijo kraljevi kompleks.

Vročina je pošteno pristiskala, ko sva pešačila proti drugemu templju, templju Wat Pho. Tempelj je znan po ogromnem zlatem ležečem Budi in po šoli masaže. Ko sva vstopila v kompleks se je zdelo, kot bi se življenje ustavilo, znotraj obzidja je vladal poseben mir.

Od Wat Pho-ja sva se peš odpravila prosti Chao Prayi, saj je bil naslednji tempelj, ki sva ga izbrala za ogled na drugi strani reke. Ladjice na drugo stran reke vozijo pogosto in tudi naju je ena izmed njih hitro prepeljala na drugo stran. Tudi tempelj Wat Arun je nekaj posebnega.

Ko sva bila že utrujena od templjev, sva se odločila še za ogled Bangkoka z ladjice z dolgim repom (longtail boat). Velik del Bangkoka je zgrajen okrog kanalov reke Chao Praya in ob kanalu hiše stojijo na kolih. nekatere sploh nimajo drugega dostopa kot le po vodi.

Vožnja po kanalih je bila fantastična, kot bi prišla v drug svet, v tajske Benetke.

Ko smo se vrnili z vožnje, sva se z ladjico zapeljala spet na drugo stran reke, ker naju je čakal še zadnji tempelj, Wat Saket. Najprej sva razmišljala, da bi šla do templja kar peš, nato pa sva pri pristanišču opazila Tuk-tuk, ki je čakal na potnike in sva se v hipu odločila, da poskusiva še to vrsto prevoza. Tuk-tuki so zdaj večinima motorizirani, čeprav sva videla tudi nekaj takih, ki jih vozniki poganjajo na pedala.  O voznikih tuk-tukov sva slišala veliko slabih stvari, kako izsiljujejo, kako te peljejo po svoje do trgovin s katerimi imajo dogovor…No midva sva imela same dober izkušnje z njimi. Vsi so se držali dogovora kam naj naju peljejo, pa tudi glede cene, za ceno sva vprašala takoj na začetku, ni bilo težav. Tuk-tuk je sicer odlično prevozno sredstvo, zelo okreten je, pa naravno klimo imaš na njem :-).

Ravno dovolj sva si spočila noge med vožnjo do Wat Saketa, da sva tako napadla stopnice in se povzpela na vrh, od koder je čudovit razgled na Bangkok.