Eden izmed večjih kampov v parku je Nossob, ki sva ga poznala že s prejšnjega obiska Kalaharija. Tudi tokrat smo bivali v hišici z vsem udobjem, čisto blizu trgovine in blizu vodne kotanje, kamor sva hodila ponoči gledat živali, ki so prihajale pit vodo.
Vročina je pritiskala, zato je bila klimatizirana hišica za naslednje tri dni, ki smo jih preživeli v Nossobu zelo dobrodošla. Živali smo odhajali gedat navsezgodaj zjutraj, nato pa še popoldne. V vmesnem času smo večinoma počivali in Dantes je pripravljal hrano. V Nossobu namreč ni restavracije, kamor bi lahko šli jest.
V Nossobu, čisto blizu hiške, kjer sva stanovala, je veliko drevo in v njem živita dve sovi. Čez dan sta vedno na drevesu, ponoči pa letita pit in na lov. Tako sva sovo lahko vsah dan videla čisto od blizu, saj je ležala v duplini kakšna dva metra od tal in se prav nič ni dala motiti ljudem, ki so jo hodili gledat. Tudi ona nas je radovedno opazovala. Včasih imam pri opazovanju občutek, da tudi divje živali opazujejo nas ljudi z istim zanimanjem kot mi njih.
Tokratni obisk Nossoba si bova zagotovo zapomnila po levih. Na vsakem koraku smo jih srečevali. Eno izmad najbolj impresivnih srečanj z njimi je bilo zagotovo ko smo naleteli na leva in levinjo, ki sta ležala na cesti in počivala po parjenju. Ker je leva nekdo v enem izmed avtomobilov, ki so bili pred nama nekaj razjezil, je ta vstal, jezno zaprhal in se odpravil nazaj proti našemu avtomobilui. Točno pred našim avtom se je odločil, da je opravil dovolj dolgo pot in se je usedel kakšna dva metra od nas. Jezno je zrl proti nam in čakal, ali bomo tudi mi naredili kaj, kar bi ga vznemirilo. Tiho kot miške in čisto pri miru smo ga opazovali in čakali, ali se bo razjezil tudi na nas. Njegov grozeč pogled nam ni vzbujal prav dobrih občutkov. Če bi skočil k nam, se ne bi imeli časa umakniti. No nič takega se ni zgodilo. Pridružila se mu je levinja, nekaj časa sta še počivala, nato pa sta se umaknila za naš avto in se še enkrat parila. Uff, moram priznati, da sem si malo oddahnila, ko sta z levinjo šla naprej. Samec ni bil videti prijazen.
Zvečer sva z Damirjem spet sedela v hišici pred luknjo in opazovala, kdo bo prišel pit. Spet sva imela srečo, saj je prišla pit levinja. In naslednji dan sva ob vodni kotanji videla še hijeno.
V Kalahariju so sončni vzhodi in sončni zahodi nekaj posebnega. Ne vem ali zato, ker sva tam vedno vstajala zelo zgodaj in sva vsak dan pričakala sonce, da je pokukalo iznad obzorja, pa tudi zvečer sva bila v času, ko je sonce zahajalo še vedno zunaj, na kakšni zanimivi točki, česar doma skoraj nikoli nimava priložnosti. Videla sva prizore, ki jih ne pozabiš. Res se jih nisem naveličala.
Živali so čudovite. Prav nič plašne.
Smerokazi so povsod po parku. Razdalje so zelo velike.
