V soboto zvečer smo se vkrcali na letalo proti Istanbulu in v nedeljo zgodaj zjutraj po katarskem času, ki je dve uri pred nami, pristali v Dohi. Utrujeni od nočne poti smo odšli v hotel, a se po krajšem počitku kar odpravili na oglede. Al Mirqab hotel, ki ga je Damir rezerviral v Dohi, je čisto ob bazarju Souq Waqif, kar se je izkazalo za odlično izbiro, saj smo lahko peš prehodili bazar in tudi do našega prvega cilja, do Muzeja islamske umetnosti (Museum og Islamic Art) smo se sprehodili peš.
Po bazarju se širi vonj po začimbah, čajih in drugih skrivnostnih kadilih, barvitost mu dajejo številne trgovine z oblačili, k slušnim učinkom pa pripomore ščebetanje ptičev na ptičjem bazarju.
Po hitrem ogledu bazarja smo se podali proti morju. Ob morju teče zelo lepo urejena sprehajalna pot, s številnimi zanimivimi skulpturami, med drugim tudi z ogromno školjko z biserom.
Zakaj ravno školjka z biserom? Pred razcvetom Katarja zaradi bogastva nafte in zemeljskega plina so se prebivalci preživljali z iskanjem biserov, ki so bili pomembno trgovsko blago. Danes je to v zatonu in v trgovinicah, ki so še prodajale bisere, nismo videli nobenega mikavnega nakita z biseri.
V Dohi je res veliko raznih skulptur, kipov, postavitev. Ena izmed bolj nenavadnih je tudi zlati prst v starem delu Dohe, ob bazarju.
V daljavi so se že kazali obrisi Muzeja islamske umetnosti in pot se je zdela krajša kot se je pokazalo, ko smo se podali proti muzeju. Vmes smo celo malo zašli, zato so nas noge že precej bolele, ko smo prišli do čudovite stavbe muzeja. Lepi razgledi so kar sami vabili k fotografiranju.
V muzeju so razstavljeni številni dragoceni izdelki in nakit iz širšega območja, tudi iz Indije, Kitajske, Sredozemlja, iz Irana in še številnih drugih držav. Zelo lepo so razstavljeni in muzej je res vreden ogleda.
Za pot nazaj do hotela smo glede pešačenja omagali in smo se pred muzejem usedli v taksi. Voznik nas je povabil, da nam naslednji dan lahko razkaže najlepše dele Dohe, ker je bila cena sprejemljiva, smo se odločili za njegovo ponudbo. Ko se peš sprehajaš po Dohi in si videti kot očiten turist, te velikokrat nagovorijo taksisti in drugi ter ponujajo različne izlete, prevoze…. Res ni težko najti nekoga, ki ti razkaže mesto.
Naslednje jutro nas je taksist pobral na dogovorjenem mestu. V pogovoru nam je povedal, da je Pakistanec in da že dolga leta živi v Dohi, prej pa je nekaj let živel tudi v Dubaju. Preživlja se kot turistični vodič in po njegovem mnenju je Katar do tujcev bolj prijazen kot Dubaj. Najbrž se je njegovo mnenje naslednji dan spremenilo.
Odpeljal nas je v nekaj lepih delov Dohe. Začeli smo, zanimivo, z zelo moderno in lepo urejeno ribjo tržnico. Izbire rib in morskih sadežev sicer ni bilo tako veliko kot na kakšnih drugih tržnicah. Bila pa je izjemno lepa stavba in v njej sploh ni smrdelo po ribah. Zanimivo.
V lanskem letu je bilo v Katarju svetovno nogometno prvenstvo in v Dohi so zrasla številna obeležja, med drugim so na uri o dštevali čas o prvenstva in lepa skulptura z uro je ostala.
V poslovnem delu Dohe so nas fascinirale stolpnice, vsak drugačna, vsaka nekaj posebnega. Videti je, da v Katarju denar ni problem.
Eden zanimivejših delov Dohe je predel Katara Cultural Village. Poleg mošeje, ki se zgleduje po različnih zelo znanih mošejah, stojijo še zanimivi golobnjaki.
Le nekaj korakov stran je polkrožno gledališče na prostem in nato obala, kjer smo naleteli na zelo zanimive skulpture iz različnih kuhinjskih kovinskih predmetov.
Pearl Qatar, ki smo ga obiskali z našim vodičem je umetni otok z marinami polnimi prestižnih jaht, stanovanjskimi stolpnicami, vilami in hoteli. Razdeljen je na tri glavna področja, med njimi je najbolj zanimiva soseska urejena po navdihu Benetk s svojimi barvitimi zgradbami, kanali in mostovi. Prav zanimivo je kako povsod po svetu ustvarjajo replike Benetk.
Še ena zanimiva zgradba nas je pritegnila, ogromna stavba v obliki dveh ukrivljenih mečev. To sta hotela Raffles in Fairmont. Kako čudovite in nenavadne stavbe postavljajo v Katarju! Tu arhitekti res lahko dajejo duška svoji domišljiji in ambicijam.
Zvečer smo v perzijski restavraciji proslavili Natašin rojstni dan. Tudi tu je bila notranjost paša za oči.
Naslednji dan smo se na hitro odločili za popoldanski safari po puščavi z našim pakistanskim vodičem, dopoldne pa za obisk najbolj znanega in nenavadnega trgovskega centra Villagio. Ne samo trgovine, tudi notranjost centra je nekaj posebnega. Spet smo pri Benetkah. Tokrat so pri ureditvi investitorji šli celo tako daleč, da so v notranjosti naredili pravi beneški kanal z gondolami! V gondolah so gondoljerji čakali na stranke in zdelo se mi je, da jih najbrž ne bodo dočakali. Kdo bi se želel peljati z gondolo kakšnih sto metrov po kanalu znotraj trgovskega centra? No zelo sem se zmotila. Kakšno uro kasneje so gondole s potniki neprenehoma plule gor in dol po kanalu in le še »O sole mio« je manjkal. Tega, da bo gondoljerji zapeli, nismo dočakali.
Pred vhodom v center nas je ob dogovorjenem času čakal vodič z avtom in že smo se peljali novim dogodivščinam naproti, na safari po puščavi. Po kar dolgi vožnji, ko smo bili že skoraj na cilju, v puščavi, se je vodič kar naenkrat ustavil na bencinski črpalki. Pristopil je moški v nedoločljivi uniformi in prvi hip se mi je zdelo, da je uslužbenec na črpalki, ki nam bo natočil gorivo. No pa ni bilo tako, bil je policist. Vodič je nervozno nekaj mencal in policist mu je ukazal, da naj odmakne avto na parkirišče. Nato se je začel živahen dialog med našim vodičem in policistoma in vodič je postajal vedno bolj živčen in vedno bolj zaripel v obraz. Nekaj je bilo narobe, ampak kaj? Policist se nam je, ko smo odmaknjeni zaskrbljeno pogledovali v njihovo smer, pomirljivo nasmihal, malo pokimal…. Nato pa se je naš vodič spet usedel v avto in v spremstvu policijskega avtomobila smo se odpeljali do izhodišča za safarije. Nič kaj zgovoren vodič je omenil, da nam bo uredil džip, jahanje na kamelah in nato povratek v naš hotel, on pa je moral svoj avto pustiti tam in policista sta ga nekam odpeljala. Kolikor nam je uspelo razbrati je bil vzrok za to policijsko posredovanje neplačana kazen zaradi neupoštevanja pravil v času epidemije Covid-19. Ali je to res ali ne nam ni uspelo izvedeti, a ko smo se zvečer vrnili s safarija, je bil vodičev avto še vedno parkiran ob centru.
Ko so vodniki kamel pripeljali k nam skupinico štirih kamel, me je postalo kar malo strah ali mi bo uspelo ostati na kameli in ko sem videla kako daleč so na kamelah jezdili drugi, mi je postalo še bolj tesno. Le kako se bom tako dolgo obdržala visoko na kameljem hrbtu? No na koncu se je izkazalo, da jahanje ni bilo nič težko, da sem prav dobro sedela in še držala sem se lahko za leseno konstrukcijo.
Dirkanje z džipi po sipinah pa je bilo na nekaj mestih kar adrenalinsko. Voznik se je spustil v dolino po navpični strmini, dvakrat tudi prečno po zelo nagnjenem terenu. Zdelo se mi je, da se bomo vsak trenutek prekucnili po hribu navzdol. To se k sreči ni zgodilo! Živi in zdravi smo se pripeljali do konca poti.
Doha je na nas pustila res nepozaben vtis. Na vsakem koraku nenavadne skulpture, zanimive instalacije, mešanje starega z novim, predvsem pa izjemna urejenost, čistoča in varnost na vsakem koraku.
