Potovanje v Južno Afriko sva začela že mesece pred tem, ko sva se dejansko odpravila na pot, saj načrtovanje poti, iskanje ugodnih letalskih kart, branje blogov popotnikov, ki so že bili tam tudi sodi k potovanju in je pravzaprav zelo prijeten del celote. K pripravam na najina potovanja sodi med drugim tudi priprava fotografske opreme in ostalih napravic-gedžetov, ki nama naredijo potovanje še zanimivejše, saj se trudiva ujeti lepe trenutke v neizbrisen spomin. Poleg fotoaparatov sva letos imela s seboj tudi nočni IR daljnogled s kamero, saj sva vedela, da bomo spali v hišicah v divjini, kjer bova lahko tudi ponoči videla živali.
Letos pa sem se ob pripravah lotila še optimiziranja pakiranja stvari, ki sva jih vzela s seboj na pot. Tako sem si pred potovanjem nakupila posebne vrečke za pakiranje, s katerimi sem v najinih potovalnih torbah ustvarila red, ki pride še kako prav, ko se na potovanju seliva od prenočišča do prenočišča in potovalk praktično ne izprazniva, ampak vzameva ven le nujne stvari. Ob tem se po navadi oblačila pomešajo, se pomečkajo in jih je vedno težje iskati. S temi vrečkami sem ustvarila red in poenostavila jutranje izbiranje oblačil. Zelo dobro mi je uspelo.
Že večkrat sem na potovanjih ugotavljala, da po navadi vzameva s seboj preveč oblačil, zato sva tokrat strategijo spremenila. Vzela sva manj oblačil in nekaj tekočega pralnega sredstva. Tako sem na poti srajce in hlače oprala. Zaradi suhega zraka v Kalahariju so se oblačila posušila v zelo kratkem času, večinoma v uri ali največ dveh. Tudi ta odločitev se je pokazala kot prava in bova tudi na naslednjih daljših potovanjih naredila enako.
Ker sva potovala v kraje, kjer je zdaj zima in ker je v Kalahariju ponoči lahko zelo mrzlo, sva načrtovala oblačenje po plasteh. Že večkrat sta nama zelo prav prišli tanki a zelo topli merino jopici, ki ju oblečeva pod vetrovki iz soft shella, spodaj pa še srajco z dolgimi rokavi, ki jih lahko po potrebi zavihava in nastane srajca s kratkimi rokavi. Poleg tega sama vzamem na pot vedno topel šal iz kašmirja, Damir pa toplo kapo. Tako sva bila tokrat dovolj toplo oblečena tudi, ko je bilo eno jutro zjutraj v Kalahariju kar -4 0C, čez dan pa, ko se je ogrelo na 30 0C, sva slekla vse plasti in zavihala rokave srajc in že sva bila spet primerno oblečena.
Kaj obuti za safari je bila kar nekaj časa dilema, dokler že lani nisva našla posebnih puščavskih, na pol vojaških polškornjev znamke Haix, ki se nama izjemno dobro obnesejo. Ne vem kako dihajo, ampak v njih nama ni nikoli prevroče, niti naju ne zebe, kadar je mrzlo. Ker so robustni z debelim podplatom, se v njih izjemno dobro hodi, imajo dober oprijem po skalah in brez težav hodiva po pesku, pa še prav nič čudno niso videti, ko jih imava tudi za na pot.