Plavanje z morskimi psi

Kako grozljivo nevarno se sliši »potapljanje z morskimi psi« a sva si kljub temu že od doma rezervirala ta adrenalin vzbujajoč podvig. Ko sva se zjutraj odpravljala na potapljanje z morskimi psi, moram priznati, me je kar malo stiskalo v prsih in mislila sem si: »Pa kaj mi je tega treba?« Hkrati pa me je ščemelo od pričakovanja nečesa posebnega, saj so po forumih udeleženci pisali o morskih psih v superlativih. Tako sem se tolažila, da strašno že ne more biti, če so ljudje tako navdušeni.

Zjutraj naju je čakala najprej debeli dve uri dolga vožnja do zaliva, od koder vozijo ladjice do predelov, kjer živijo beli morski psi. Pokrajina in majhna mesta na poti do tja so naju očarali. Južna Afrika je prelepa dežela, vsaj kolikor sva videla pokrajino okrog Cape Towna. Naselja so polna prelepih in zelo urejenih hiš, za evropske poglede je pa nenavadno, da so okrog vseh hiš postavljene betonske ograje z bodečo žico na vrhu. Ko sva se o tem pogovarjala z lastnikoma najinega penziona in ko sva ju spraševala ali je res toliko kriminala, da je to potrebno, sta povedala, da je sicer res precej kriminala, a večinoma le v določenih predelih velemest, toda navada, da se ljudje skrivajo za zidove in obdajajo z bodečo žico in ponekod celo z elektriko v njej, je večinoma pretirana. Vsekakor se midva nisva nikjer počutila niti najmanj slabo ali celo ogrožena.

V Gansbaai, izhodišče za potapljanje z morskimi psi smo prispeli ravno pravi čas, da so naju registrirali, dali celotni skupini navodila in nas nahranili z dobrim kosilom pred odisejado z barko po precej razburkanem morju do mesta, kjer so nazadnje videli bele morske pse. Ko smo se zasidrali, je posadka namestila železno kletko ob bok ladje, »potapljači« pa smo se oblekli v potapljaške obleke kjer smo se potem v skupinah po 9 spuščali v kletko za nekajminutno opazovanje morskih psov.

Potop je bil čisto prostovoljen, na dah, če je ravno mimo priplaval morski pes. Ker pa je voda precej motna, sama v kletki nisem videla kaj veliko. Dosti bolj razburljivo je bilo opazovanje psov z vrha ladje. Posadka je pse privabljala z ribjimi glavami na vrvi, kar je bilo videti kot velika igrača s katero se igrajo mačke ali psi. Ko je pes priplaval mimo, se je pognal za glavami, da so se beli zobje zabliskali in značilna čeljust morskega psa se je razprla v smrtonosni ugriz. Pes je nato spustil igračko in odplaval.

Bele morske pse proučujejo na morski biološki postaji in biologinja s te postaje je bila z nami na ladji in pojasnjevala kateri morski psi so priplavali do ladje (imajo celo imena J!), kako živijo, kako se obnašajo, med drugim pa tudi to, da so beli morski psi ogrožena vrsta in da so letno na svetu le tri smrtne žrtve zaradi ugrizov morskih psov, ljudje pa jih pobijejo 200.000.000 na leto!!, predvsem za juho iz plavuti morskega psa. Ostale dele ubitih živali zavržejo. Kakšna morija za juho, ki po pripovedovanju tistih, ki so jo poskusili, sploh ni nič posebnega.  Izkušnja z morskimi psi ni bila prav nič strašna, le zelo vznemirljiva in nekaj posebnega. Strah ljudi pred morskimi psi je zelo pretiran!

Čisto premalo časa sva namenila Cape Townu in prelepi naravi tega dela Južne Afrike, še se bova morala vrniti!