Zadnje jutro v Nossobu sva že pred zajtrkom spakirala. Jutranje zgodnje vstajanje nama ne dela nobenih težav, saj vedno z nestrpnostjo pričakujeva nov dan na safariju.
Še hitri posnetek najine hišice in že smo bili na poti.
Čudovit sončni vzhod je osvetlil planjave in napovedal nov lep, jasen dan. V avtu nam je kazalo -4oC.
Po nekaj kilometrih vožnje po parku Dantes sunkovito ustavi avto s pogledom uprtim v pobočje nad cesto. Lev! Glava z ogromno grivo se je le malo videla iz trave. Lev se je počasi pomikal po pobočju proti našemu avtomobilu. To je ranjeni lev, o katerem je pripovedoval rejndžer prejšnji dan, je oznanil Dantes, ko ga je dobro pogledal in videl, da šepa. In očitno je bolje, ker hodi. Ne bo poginil, si je oddahnil Dantes. Potem nam je lev priredil prekrasno predstavo. Počasi se je pomikal po travnatem pobočju do ceste in le nekaj metrov mimo avta odšepal proti suhi strugi reke. Njegove šape so dvigovale prah , ki je v jutranji svetlobi odseval kot meglica. Ko je hodil, je vsakih nekaj sekund zarjovel in iz gobca se mu je pokadila sapa, saj je bilo jutro zelo mrzlo.
Videti je bilo, kot da kliče svoj trop. Počasi je odšepal proti hribu na nasprotni strani in se skril v grmovju na poti na vrh. Kakšna čudvita predstava! Če bi prišli le nekaj minut kasneje, ga ne bi videli.
Tako je na safariju, včasih imaš srečo in prideš na pravi kraj ravno pravi trenutek, drugič pa so živali skrite in jih ne vidiš. Skoraj vedno pa so okrog nas zanimivi, fotogenični ptiči.
Po levji predstavi smo se vrnili v kamp, pospravili torbe v avto. Še zadnji posnetek za spomin.
in se odpeljali naprej proti Grootkolku, od civilizacije najbolj oddaljenem kotičku jožnoafriškega Kalaharija. Kar 550 km stran je od Upingtona, ki je prvo naselje-mesto pred Kalaharijem.
Na poti proti Grootkolku nas je na termitnjaku ob cesti presenetila ljubka surikata, ki je kot majhen palček gledala okrog. Kako so te živalice ljubke.
Na poti do Grotkoolka smo se ustavili na počivališču in tam sva posnela tole fotografijo ljubkih ptičk.
Grootkolk je naselje štirih hišic, zanje skrbi en skrbnik, ki skrbi tudi za vodo v vodnem zajetju. Hišice imajo vsaka svojo zunajo kuhinjo, hladilnikom, elektrika je iz sončnih celic, vsaka ima tudi tekočo vodo, plinsko peč za toplo vodo, le kurjave ni. Kakšno udobje v čisti divjini, stotine kilometrov stran od naselij. Med hišicami je posebna stavba za druženje, z veliko kuhinjo, zmrzovalnikom, hladilnikom in zunanjo teraso s prostorom za ogenj in stoli okrog. Vse hišice gledajo na vodno zajetje, kamor hodijo živali pit. Ko se je začelo sonce spuščati za obzorje, so začele k vodi hoditi živali, ena za drugo je prišlo pet rjavih hijen. Dantes, ki je vodič po safarijih že 23 let še nikoli ni videl pet rjavih hijen naenkrat, saj so zelo redke. Kakšno srečo imamo, da smo jih lahko opazovali toliko naenkrat! Rjave hijene so prave čupavke, z dolgo dlako. Ko sem opazovala tretjo hijeno pri pitju, sem naenkrat opazila še eno senco, ki se je približala vodi. Hijena je nervozno pogledovala okrog in se kar hitro pobrala proč. Žival je bila podobna divji mački, ampak večja, ni bil lev…. Kaj bi lahko bilo? Kmalu sva z Damirjem ugotovila, da je karakal. Prvič sva ga videla. Prepoznala sva ga po sliki, ki sva jo videla v knjigi. Pozneje se je izkazalo, da ga nihče drug iz sosednjih hišic, niti Dantes ni videl. K sreči ga je Damir posnel z nočno kamero, da sva imela dokaz, ko smo zvečer sedeli ob ognju in se pogovarjali o tem kaj je kdo videl.
Ob ognju sta se nam pridružila še dva para Južnoafričanov, eden iz Cape Towna in drugi iz Johannesburga. Zanje sva bila prava eksota, ko sva prišla tako daleč v ta skriti kotiček njihovega Kalaharija. Oba para sta nama povedala, da večkrat letno hodita na safarije po različnih parkih v Južni Afriki. Tudi v drugih kampih sva ugotavljala, da zelo veliko Južnoafričanov preživlja počitnice na safarijih, večinoma v šotorih ali posebnih majhnih prikolicah, nekateri pa tudi v hišicah, kot midva. Do sedaj sva na safariju videla zelo malo drugih tujcev, kar pa niti ni čudno, saj je v celotnem Kalahariju hkrati lahko le 600 ljudi, park je pa ogromen, do najsevernejšega dela je 600 km.
Neverjetno kako vsi Južnoafričani s katerimi sva se do sedaj pogovarjala veliko vedo o Evropi, o polpretekli zgodovini, o trenutnih problemih z begunci iz Sirije. Najini sosedje so naju ob ognju zelo z zanimanjem spraševali o razmerah v Evropi, pa kakšna je Slovenija, kako živimo. Ko potujeva po svetu, izven Evrpe, se le redko zgodi, da kdo ve kaj bolj natančnega o Evropi, večina niti ne ve kje je Slovenija, Južnoafričani pa so neverjetno dobro informirani.