Pozimi, ko nam primanjkuje sonca, toplote, energije, je misel na tople kraje, na morje,sonce, počitnice, zelo mamljiva. Februarja, ko se zima začne vleči in ko se turobni dnevi nizajo v tedne, je skok na toplo kot infuzija energije. Letos so najin zimski toplotni cilj Maldivi. Zaradi padca rublja so se pocenile letalske karte pri Aeroflotu (hvala spletni strani Izlet na dlani za idejo in informacijo) in z Damirjem sva bila v dveh minutah odločena, da odletiva na počitnice na Maldive. Le še namestitev sva morala najti. Za kaj se odločiti je bilo vprašanje. Resort, trume glasnih turistov, zabava, ne to naju ne vleče. Na Maldivih je lahko tudi drugače. Do leta 2009 so bile namestitve na Maldivih mogoče le v resortih ali na turizmu namenjenih otokih, zdaj pa se lahko s turizmom ukvarjajo tudi domačini na naseljenih otokih. Takoj sva se odločila za to drugo varianto in sicer za otoček Dhiffushi v atolu Severni Male. Otoček meri devetsto krat dvesto metrov in na njem je vas ter dva penziona ter majhne hotel. Vsega skupaj je turistom na voljo okrog 50 ležišč.
Na Maldive sva odpotovala z beneškega letališča Marco Polo, z Aeroflotom, preko Moskve. Pot je bila dolga, iz Moskve do Maldivov smo leteli kar dobrih osem ur, čez noč. Ko nas je pred Maldivi pozdravila krasna jutranja zarja in na Maldivih sonce in topel veter, je bila dolga pot pozabljena.
Na letališču naju je pričakal hitri čoln, ki ga je organiziral najin penzion, s katerim sva se pripeljala na cilj v manj kot eni uri. Lahko bi šla tudi z redno ladjo, vendar bi jo morala čakati do popoldneva, poleg tega pa vozi skoraj štiri ure. Ko je čoln drvel proti Dhiffushiju, sva lahko opazovala številne resorte s hišicami na vodi, ki so se kot ogrlice zajedale v laguno atola. Romantično je, če si takole v hišici nad morjem. Po glavi nama je rojilo ali nama ne bo morda žal, da nisva šla raje v resort. Še preden sva se dobro zavedla, je hitri čoln že pristal na Dhiffusiju. V penzionu Happy Life Maldives, ki ima le štiri sobe, so naju že pričakovali z velikima kokosovima orehoma s slamicama in slastna vsebina kokosa je nemudoma spolzela po najinih grlih.
Penzion Happy Life Maldives je malo poseben, prav tako kot tudi sam Dhiffushi. Domačini še niso vajeni turistov, ne vedo še čisto dobro kako ravnati z njimi in kaj si turisti pravzaprav želijo oziroma pričakujejo. Ta turistična »neveščost« pa je nama ravno všeč. Čez nekaj let Dhiffushi prav gotovo ne bo več tako prvinski kot je danes, saj se že kaže, da se bo začel otok turistično razvijati. Pred tremi meseci so odprli prvi hotel. Happy Life Maldives je prvi penzion, ki je pričel obratovati pred tremi leti in ima štiri sobe. Recepcija in jedilnica sta na prostem, pod streho, po tleh je pesek, vsi gosti sedimo skupaj za veliko mizo, ki jo po potrebi povečajo ali zmanjšajo, odvisno od tega koliko je gostov.
Ker je penzion tako majhen, je druženje z ostalimi gosti za mizo ob obrokih nekaj najbolj naravnega. Ko sva prispela sta bila edina gosta kitajski par iz Šanghaja. V velikem hotelu bi vsak sedel za svojo mizo in gledali bi drug mimo drugega, za skupno mizo pa se je takoj razvil pogovor. Ko sta Kitajca odšla, sva bila dva dni edina gosta. Z dvema zaposlenima, ki sta hkrati kuharja, natakarja, sobarja, receptorja, organizatorja izletov J sva veliko klepetala. Tako sva izvedela veliko zanimivega o Maldivih, o domačinih, o njihovem življenju. Na Dhiffushiju se domačini večinoma ukvarjajo z ribolovom in zdaj po malem tudi s turizmom. Njihova glavna hrana so tune, pa malo zelenjave in malo sadja. Vendar tega ne pridelujejo na tem otoku, ampak na nekaterih sosednjih otokih, potem pa med seboj izmenjujejo in prodajajo ribe za zelenjavo in za sadje. Ostale stvari nakupujejo v glavnem mestu Male. Na otočku je nekaj trgovinic s hrano in nekaj trgovin s spominki. Trgovine s hrano so ves čas odprte, trgovine s spominki, kjer sva pa želela kupiti razglednice in kakšen spominek, pa so bile, kadarkoli sva prišla mimo, zaprte. Ko sva o tem povprašala Hasana v našem penzionu se je le smejal in povedal, da se trgovinice odprejo le kadar na otok pridejo turisti s sosednjega resorta Meeru. Eno so odprli tudi za naju, da sva lahko kupila razglednice. Sva namreč še staromodna in s potovanja vedno piševa klasične razglednice.
Maldivske plaže so nekaj najlepšega kar si človek lahko predstavlja, bel pesek je ravno prav grob, da ne zamotni vode, morje je kristalno čisto in živo turkizne barve.
Na Maldivih je ena izmed najbolj privlačnih dejavnosti šnorkljanje, za kar so več kot odlični pogoji. Voda v lagunah je plitka, koralni vrtovi so izjemno lepi in podvodni svet je pisan in zelo raznolik. Tako sva se dvakrat odpravila na šnorkljanje, na dve lokaciji in posnela nekaj podvodnih prizorov.
Domačini na Ddiffushiju so zelo prijazni. Mladi znajo že kar dobro angleško, starejši pa prav nič. Kljub temu sva eno popoldne šla na ribolov z dvema domačinoma, ribičema. Lovit smo šli z leseno dhoni, tradicionalno leseno maldivsko barko.
Včasih so ribiči veslali, zdaj pa barko žene motor, tako je ribolov mnogo lažji. Z ribičema sva imela pogovorno pantomimo, saj nista znala prav nič angleško, a smo se nujne reči s pomočjo rok prav dobro sporazumeli. Prav nič veliko znanosti nismo delali iz ribolova. V vodo smo vrgli kose ribe nataknjene na čisto navadnem trnku , privezanem na laksu, ki je bil navit na navaden kolut in glej presenečenje, Damir je takoj potegnil ven prav lepo ribo.
Ujete ribe sva lahko odnesla s seboj v najin penzion. Izročila sva jih kuharju, ki nam jih je naslednji dan pripravil za kosilo.
