Ko sva se odpravljala na pot, je bilo Ljubljani vsak dan okrog 35 stopinj celzija, vroče, poletje pač. Potem pa prideva v Afriko, v Bocvano, pa naju zebe. Da je v Afriki vedno vroče je stereotip, ki se vleče še iz šolskih dni, se mi zdi, ko smo si vsi predstavljali Afriko kot vročo celino. Ampak da je pa tako daleč stran, kot sva ugotovila, ko sva potovala več kot en dan in pol, si pa vseeno nismo predstavljali, vsaj jaz si nisem.
S potovanjem do Mauna v Bocvani sva začela v petek ob enih zjutraj na železniški postaji v Ljubljani, kjer naju je pobral, skupaj z le še dvema sopotnicama, GoOpti. Pot do Milana, do Malpense je trajala 6 ur in ne vem kako so na Go Optiju tokrat načrtovali pot, da sva bila kar več kot dve uri prehitro na letališču, najini sopotnici pa več kot 5 ur, šofer je šel pa potem spat in ni imel vožnje nazaj.
Tokrat sva prvič letela z letalsko družbo Emirates in sva ugibala kako se bodo izkazali glede na to, da naj bi bili menda najboljši letalski prevoznik. Let do Dubaja, kjer sva prvič presedala, je bil prijeten. Letalo je bilo boeing 777-300 in ker sva imela sedeže ob zasilnem izhodu, je bilo veliko prostora za noge in lahko sva vstajala kadarkoli sva želela. Hrana je bila odlična, malo pred koncem smo dobili celo sladoled. Stevardese in stevardi, ki jih je bilo res veliko, so bili zelo prijazni, profesionalni, letalo pa opremljeno z vsemi mogočimi zabavnimi vsebinami na ekranih pred vsakim sedežem. V Dubaju sva presedla na letalo za Johannesburg. Tokrat nisva imela sreče da bi lahko zamenjala sedeže za enake, kot sva jih imela na letu do Dubaja, vse je bilo že zasedeno, zato sva se tokrat stiskala v običajni vrsti. Sva si pa na letalu lahko napolnila vse najine naprave (telefone, i-pade) in med letom je dovoljena uporaba telefonov, imajo celo brezžični internet, 10 MG brezplačno. V Johannesburgu nas je zjutraj pričakalo megleno turobno zimsko jutro. So pač na drugi strani ekvatorja in imajo zdaj zimo.
Slovenija je ena redkih evropskih držav, katere državljani potrebujemo vizo za Južnoafriško republiko. Pridobivanje vize pa sploh ni enostavno. Treba je iti na ambasado JAR na Dunaj in to celo osebno. Da je stvar še težja, je ne dobiš isti dan, ampak ti jo izdajo šele čez nekaj dni, če se uspeš dogovoriti, jo pošljejo, sicer pa moraš še enkrat osebno po njo. Tudi za tranzit, tako kot sva potovala midva, ko sva na letališču le presedla na drugo letalo za Bocvano, sva jo potrebovala.
Nekaj ur čakanja na letališču na letalo za Maun sva prežvela v loungu Shongololo, na udobnih sedežih, z internetom, z zajtrkom, kavico, lahko bi se celo stuširala. Potem pa sva se vkrcala na turbopropelersko letalo za Maun. Zanimivo, sredi Afrike smo bili na letalu sami belci. Maun je izhodišče za najlepše safarije v Bocvani.