Zjutraj nas je v taboru obiskal slon! Pasel se je čisto zraven umivalnice in pogledoval proti nam.
Ogromna čreda bivolov pa je pred našimi očmi prečkala reko in iz Namibije prišla v Botswano. Voda je dobesedno vrela, ko so telesa mogočnih živali orala po njej. Šumelo je, kot bi reka padala v slap. Kakšni dogodki!
Preko reke je Namibija in v našem kampu se je patrulja vojakov celo noč sprehajala in opazovala drugi breg reke, poleg tega pa je patruljirala tudi policija. V kampu smo bili, poleg živali, skoraj edini gostje. Kakšno razkošje imeti divjino in vse živali čisto zase.
Po zajtrku smo podrli šotore, naložili prikolice in se odpravili naprej proti Viktorijinim slapovom, še prej pa je Dantes moral nakupiti nove zaloge hrane v Kasaneju, ki je čisto sodobno afriško mesto. Nakupovali smo v Sparu! Globalizacija je pokvarila vso vznemirljivost raziskovanja trgovin. Vendar so bile znamke živil v trgovini čisto druge kot v Sparu v Sloveniji, vsaj to. Kasane je bilo še zadnje mesto v Botswani, nato pa smo se že pripeljali na mejo z Zimbabwejem. Slovenci za Botswano ne potrebujemo vize, jo pa potrebujemo za Zimbabwe, zato smo morali na meji skozi tipično afriški postopek, kjer večina postopka poteka še vedno s pisanjem na roke. Najprej smo pri okencu dobili formularje, ki smo jih izpolnili. Pri drugem okencu smo plačali račun za vizo. Za vsako vizo je uradnik na roke napisal račun. Čeprav je Robi plačal vize za vso štiričlansko družino, mu je uradnik za vsakega člana družine na roke izpisal vsak račun posebej, enako tudi nama z Damirjem in vsem ostalim! Kakšna izguba časa in kakšna nepotrebna birokracija. Nato smo morali še do tretjega okenca, na katerem je drug uradnik natisnil vize, jih prilepil v potni list in jih nato vrnil. K sreči smo prečkali mejo na enem izmed treh prehodov na katerih lahko dobiš kombinirano vizo, poleg za Zimbabwe še za Zambijo, ki jo bomo potrebovali za vstop v Zamibjo pri Viktorijinih slapovih.
Cesta do Viktorijinih slapov je asfaltirana, na njej pa skoraj nobenega prometa. Kar padli smo v mesto. Z Damirjem sva ob prihodu takoj pohitela do agencije Shearwater, pri kateri sva imela rezerviran helikopterski polet nad Viktorininimi slapovi. Že doma sva načrtovala, da si bova območje slapov ogledala s helikopterjem, saj si razsežnosti območja slapov z Zemlje ne moreš predstavljati. Izpred agencije so naju odpeljali do vzletišča helikopterja, skupaj s še štirimi sopotniki sva se vkrcala in že smo poleteli nad Zambezijem.
Pred očmi se nam je odprla prečudovita pokrajina z globokim kanjonom, po katerem teče Zambezi. Še nekaj trenutkov in helikopter je bil nad zgornjim tokom Zambezija, ki se razliva po ogromni površini preden kot slap preko ostre kamnite stene zgrmi v globino. Čudovit pogled! Vseh šest potnikov v helikopterju nas je brez besed strmelo v široko reko in v slapove. Končno sem videla mogočne Viktorijine slapove, ki so burili mojo domišljijo, ko sem v mladosti prebirala knjige in gledala filme. Zdaj sva z Damirjem na seznamu naravnih lepot, ki si jih želiva videti odkljukala tako Niagarske slapove kot tudi Viktorijine slapove. Kakšna čudesa ustvari narava! Ko sva stopila iz helikopterja, sva bila čisto presunjena.
To noč smo taborili v Vic Falls Rest Campu, čisto sredi mesta Victoria Falls. Z Damirjem sva v postavljanju šotora postala že prava mojstra. En, dva, tri je postavljen. V šotoru pa imava prav udobni zložljivi postelji, tako da udobno spiva.