Vsako zimo tam nekje februarja začnem sanjati o toplih krajih. Dnevi so mračni, kratki, zunaj je mrzlo, oblaki in megla po cele dneve zastirajo sonce in do pomladi je še dolgo. Letos mi bo dolgo zimo malo skrajšalo potovanje na Madeiro, otok večne pomladi.
Portugalski otok Madeira leži ob zahodni afriški obali. V preteklosti je nudil zatočišče in bil oskrbovalno pristanišče za ladje, ki so plule ob zahodni obali Afrike. Zaradi prijetne klime je otok priljubljeno zimsko zatočišče Evropejcev, ki se umaknejo tja pred strupenim mrazom in slabim vremenom. Za pobeg pred zimo ga je izbrala tudi naša običajna štiričlanska potovalna druščina: Nataša, Milan, Damir in jaz.
Ko letalo prileti iz Lizbone do Madeire in začne s pristajanjem, se zdi, kot da na precej hriboviti Madeiri ni koščka ravnine, kjer bi lahko letalo pristalo. Po nekaj ostrih ovinkih in mahanju s krili se letalo spusti na stezo, ki je umeščena čisto ob robu otoka in celo delno podaljšana nad morje.
Damir je že pred nekaj tedni našel ugodne letalske karte iz Benetk do Madeire. Hvala Po svetu za informacijo, da ima portugalska letalska agencija TAP akcijo :-). Za skoraj 5 ur letenja iz Benetk do Madeire je 188 evrov za povratno karto res ugodna cena in Madeira je bila že kar nekaj časa na spisku želja glede potovanj, le ugodno priložnost smo čakali. Na www.olotels.com smo ujeli akcijo in za zelo solidno ceno dobili še dober hotel. Da je bila mera polna smo v januarju preko Izleta na dlani dobili še -20% za GoOpti prevoz iz Ljubljane do Benetk 🙂
Beneško letališče Marko Polo je bilo še čisto prazno, ko nas je GoOpti odložil pred njim, mi pa smo imeli pred sabo več kot 4 ure čakanja na letalo. Tokrat se nam glede prevoza z GoOptijem ni tako lepo izšlo kot že nekajkrat prej, ko smo prišli na letališče ravno pravi čas. Ob klepetu in kavi je čas kar hitro minil, potem pa je za “pestrost” čakanja na letalo poskrbela še gneča na rentgenskem pregledu. Vsi Italijani in še pol Slovenije se je odločilo, da gredo na pot z letalom ravno takrat kot mi, zato je bila gneča nepopisna. A smo preživeli.
V Lizboni smo po kakšni uri čakanja presedli na drugo letalo, in po uri in petintrideset minutah pristali v sončnem Funchalu na Madeiri. Letališka steza je čisto ob morju, en del je celo na stebrih in pilot mora kar malo agresivno manevrirati, da uspe letalo usmeriti na pisto.
A vse skupaj sploh ni bilo tako dramatično kot opisujejo nekateri, morda tudi zato, ker je bilo vreme lepo in ni pihalo.
Na letališču smo najeli avto in najprej namestili Garmina, da bi nas peljal do hotela v Funchalu. A že po nekaj kilometrih vožnje smo ugotovili, da ima Garmin težave z vodenjem. Ves čas je preračunaval in imel težave z lociranjem avtomobila na zemljevidu. Tako smo se odpeljali mimo odcepa kjer bi morali zaviti z avtoceste. Potem je našel drugo varianto poti, ki pa se je skoraj končala s katastrofo. Usmeril nas je po ozki cesti po strmem klancu navzdol. Z vsakim metrom je bil cesta ožja in bolj strma, dokler ni potala že tako ozka, da smo začeli sumiti, da nekaj ne bo prav in smo ustavili. Še sreča, saj bi se, če bi nadaljevali z vožnjo, zataknili v ožini. Dva moška, ki sta prišla iz hiše ob poti, sta nam hitela pripovedovati, da naprej ne moremo več, saj je cesta prehodna le za pešce, menda pa Garmin redno usmerja avtomobile v to ozko past. Ni nam preostalo drugega kot da obrnemo in se po strašni strmini navkreber, po ozki cesti, ki je na obeh straneh obdana z zidom, podamo nazaj od koder smo prišli. Ko smo si že skoraj oddahnili, da smo iz najhujšega, pa je nasproti pripeljal še en avto in na največji strmini smo se mu morali še izogibati. Na vrhu je bil naš ubogi avto ovit v vonj po zasmojenem, a nismo preveč ugotavljali ali je bila sklopka ali so bile gume, le srečni smo bili, da smo spet na normalno široki cesti. Potem smo nekako le našli pot do hotela.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2014/03/madeira-1-dan.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
Danes pa nas je Madeira potolažila s prekrasnim toplim jutrom. Zajtrk smo jedli na čudoviti odprti terasi, ki ima pogled na morje. Sonce je grelo, da smo lahko sedeli zunaj v kratkih rokavih. Kako božansko za čas sredi zime :-). Martinčkali smo se na soncu in vpijali sončne žarke in toploto, ki jo po mrzli zimi že tako pogrešamo.
Center Funchala je od našega hotela oddaljen 3 kilometre in odločili smo se, da gremo na ogled kar peš. Tako so vtisi o mestu veliko bolj intenzivni. Med potjo nam je postalo žal, da se nismo oblekli bolj poletno, saj je bilo na soncu prav vroče. Čeprav vremenska napoved kaže, da naj bi bile temperature le okrog 20 oC, je dejanski občutek, da je veliko bolj toplo. Ljudje pa so oblečeni zelo različno. Nekateri v sandalih, kratkih hlačah, tankih majčkah, drugi pa v škornjih, čevljih, dolgih rokavih. Tu in tam vidiš koga tudi v debelejših skoraj zimskih oblačilih. To so nabrž domačini, tisti čisto poletno oblečeni pa so praviloma Angleži ali pa kakšni severnjaki.
Funchal na vsakem koraku vrvi od turistov saj ima ogromno hotelov, poleg tega pa je tudi pristanišče za velike križarke, ki ob pristanku izbruhajo tudi po več tisoč ljudi, ki potem preplavijo mesto. Danes je bila privezana le ena križarka, a smo vsepovsod srečevali njene goste.
Zelo zanimiva je tržnica, na kateri prodajajo najrazličnejše eksotično sadje, ki ga do sedaj še nismo videli. Stojnice so prava paša za oči.
Sprehodili smo se skozi stari dela Funchala, mimo cerkve v središču mesta.
Kosilo smo pojedli v eni od gostiln na eni od ozkih uličic v starem delu, ki večinoma ponujajo veliko morske hrane, vsakovrstnih rib in drugih prebivalcev morja. Po kosilu smo šli na ogled vinarne, ki prideluje znano madeirsko vino. Vinarna Blandy’s ima že več kot 200 letno tradicijo pri proizvodnji različnih vrst madeirčana in lastniki so uredili v vinarni muzej. Turistom na vodenem ogledu razložijo kako poteka proizvodnje vina, na koncu pa sledi seveda še degustacija. Vinarna in muzej sta vredna ogleda, madeirsko vino pa degustacije :-).
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2014/03/madeira-2-dan.gpx” elevation=”no” download=”no” ]