Vreme je na Madeiri izjemno spremenljivo. Ko je na eni strani otoka sonce, je lahko na drugi strani lahko oblačno ali celo dežuje. Zato so v veliko pomoč turistom spletne kamere, ki so jih namestili po Madeiri, da v živo prikazujejo kakšno je vreme v različnih krajih. Tako se lahko obiskovalci odpravijo na tisto stran, kjer je vreme lepše, saj je Madeira tako majhen otok, da prevoz čisto na drugo stran ni noben problem. Tudi sami smo doživeli, kako se lahko iz nizkih oblakov prebiješ do kristalno čistega neba tako, da se povzpneš na katerega od številnih vrhov. Na edini oblačen dan našega bivanja na Madeiri smo se najprej odpravili do klifov na zahodnem delu otoka. Do razgledne točke je vodila kratka pot mimo evkaliptusovih dreves, ki smo jih že na daleč prepoznali po značilnem vonju. Oblačen dan je kar malo pokvaril razgled na strme skale, ki se dvigujejo iz morja. Tako smo se kar hitro pobrali dalje, po sredini Madeire, proti vzhodnemu delu otoka. Ko smo se začeli vzpenjati proti Ribeiru Friu, smo oblake pustili za seboj in nad nami se je odprlo kristalno čisto nebo, pod nami pa je morje oblakov spominjalo na mlečno peno na kapučinu. Čudovit pogled.
Madeira je znana po številnih pohodniških poteh. Ena krajših in najlažja je tudi tako imenovana pot Levada, ki vodi od ceste do razgledne točke visoko v hribu, od koder sega pogled daleč na vzhodni del otoka. Zakaj se pot imenuje Levada piše v vsakem vodiču. Levade so namreč ena izmed značilnosti Madeire. V 16. in 17. stoletju so sužnji iz Afrike zgradili številne jarke-levade, ki so usmerjali bogastvo voda s hribov proti bolj sušnim delom otoka in so tako poskrbeli za namakanje rodovitne zemlje. Teh levad je še sedaj povsod po Madeiri veliko in vse so videti dobro vzdrževane.
Na poti nazaj proti Funchalu smo se ustavili v mestecu Machico (izgovarja se Mašik) za kosilo. Najbolj običajna jed v gostilnah so ribe, tako smo se jih v dneh našega bivanja res najedli. Najpogosteje in vsepovsod so na jedilniku morski meči-scabbard fish. To so črne, dolge in prav grde ribe, ki so podobne jeguljam ali ugorjem. Čeprav so grde, so zelo okusne. Na Madeiri jih vsepovsod pripravljajo s popečenimi bananami. Nenavadno, a zelo okusno. Tudi v Lilly’s v Machicu smo jedli te ribe. Čeprav je bila gostilna rangirana kot številka 1 na Tripadvisorju, nas ni posebej prepričala.
Poleg madeirskega vina je značilna pijača na Madeiri tudi poncha (izgovarjajo ponša), ki smo jo poskušali v lokalih, kjer so bili gostje večinoma domačini.
Recept za poncho je naslednji:
1 merica limonovega soka
2 merici ruma
1 merica medu
Vse sestavine dobro zmešamo z lesenim mešalom in na koncu v zaprti posodi še dobro pretresemo in pijača je pripravljena.
Z limoninim sokom je klasična oblika te pijače, na Madeiri pa poncho pripravljajo še s celo vrsto drugih sokov. Poskusili smo jo tudi s pasijonkinim sokom pa s sokom tangerine in obe sta bili prav tako odlični. Domačini prisegajo na sveže pripravljeno in trdijo da tista različica, ki jo kupiš v trgovini že pripravljeno, ni dobra, saj naj bi imela okus po zdravilih :-).
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2014/03/madeira-5-dan.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
Imeli smo srečo, da smo obiskali Madeiro ravno v času pustnega karnevala, saj je v Funchalu menda karnevalski sprevod največji v Evropi. Zgledujejo se po tistem v Riu in seveda smo si ga na pustno soboto morali ogledati. Uradni začetek je bil ob devetih zvečer, prišli smo okrog pol devetih in so bile že najbolj strateške pozicije v začetku karnevalske ulice že zasedene. Prostor (za stanje) smo dobili že precej daleč navzdol po ulici, kar je pomenilo, da je do nas povorka priplesala šele po deseti uri. Mimo nas so se vrstile skupine plesalcev v pernatih oblačilih, vsako skupino pa je spremljalo tudi okrašeno vozilo na katerem so poplesavala mična dekleta.
Vseh udeležencev je bilo toliko, da so sodelovale verjetno prav vse prebivalke Madeire :-). Zanimivo je bilo, da so bile med plesalkami tako čisto mlada dekleta, kot tudi babice, nekatere vitke, manekenskih postav, nekaterim pa so se obline precej intenzivno bočile čez drobcena karnevalska oblačila. Veliko plesalk je imelo težave s čevlji, nekatere so obupale in plesale kar bose, druge so si sezuvale čevlje kar med plesom in vidno trpele…., nekatere so bile že vidno utrujene, nekatere pa prav ekstatično razpoložene. Fotoaparati so škljocali kot za stavo.