Lansko leto smo novoletne praznike preživeli v Afriki, letos pa smo se odpravili na Malto, ki leži le nekaj deset kilometrov južno od Sicilije. Pripotovali smo včeraj, z Ryanairom iz Trevisa. Že dolgo nismo leteli s tem nizkocenovnikom in v zadnjih letih so precej spremenili način poslovanja, ki nam ni preveč všeč. Zelo moraš paziti pri prtljagi, tako pri teži, kot tudi pri velikosti osebne prtljage, ker osebno prtljago natančno tehtajo. Za vsak presežek moraš mastno doplačati. Poleg tega ne dobiš številke sedeža in gre po načelu kdor prej pride, si izbere sedež, zadnji pa dobijo kar dobijo. Tudi prostora za prtljago v kabini hitro zmanjka, saj večina ljudi potuje le z osebno prtljago, ki je zaenkrat še brezplačna. Mi smo k sreči še dobili prostor za svojo prtljago v kabini, veliko ljudi pa, ki so prišli za nami, je moralo kovčke imeti pri nogah, ker jih tudi pod sedež niso mogli poriniti. Prav neudobno za poldrugo uro leta do La Vallette.
Do Malte smo prispeli že v trdi temi. Na letališču smo vzeli taksi, ki stane 15 evrov z letališča do mesta. Ker smo bili štirje in smo imeli štiri kovčke, je bil seveda prtljažnik premajhen in voznik se je hito ponudil, da nam za 5 dodatnih Evrov pusti prtljažnik odprt in zavezan z vrvico, da ne bi kovčki popadali ven :-). Pa smo se peljali tako po “kavbojsko” do hotela in je tudi vsa prtljaga srečno prispela, nič nismo izgubili med potjo. Hotel nas je pričakal praznično osvetljen in okrašen. Lučke na drevesih romantično svetijo v temi, čeprav na Malti ni pravega zimskega vzdušja. Temperature so krepko čez 15 stopinj, tudi ponoči se ne ohladi bistveno.
Takoj po zajtrku smo se odpravili raziskovat Valletto. Sonce je že prijetno grelo, vsake toliko pa se je od kod pripodil oblak in piš vetra nas je spomnil, da je kljub vsemu zima, čeprav smo videli kar veliko ljudi v kratkih rokavih in golih nog. Najbrž so bili severnjaki, ki imajo tako vreme poleti, smo se tolažili, ko smo vlekli nase vetrovke.
Malta ima zelo bogato in burno zgodovino. Med najpomembnejšimi so bili Križarji in najprej smo si ogledali največjo znamenitost iz časov pohodov Križarjev, katedralo Sv, Janeza Krstnika. Čudovito okrašena cerkev je res veličastna, prav tako je vredno videti največjo zbirko flamskih tapiserij. Izjemna je tudi Caravaggiova slika Obglavljene svetega Janeza Krstnika. Caravaggiove “krvave” slike spremljamo v galerijah po svetu že vse od takrat, ko je hčerka Neva imela v gimnaziji umetnostno zgodovino in jim je profesor v šali grozil da bo z njimi naredil enako kot Caravaggio z liki na svojih slikah. Prav zanimivo kako taka malenkost ustvari miselni vzorec in si zapomniš podrobnosti o slikarju in njegovem slogu.
Palača maletških velikih mojstrov je bila zaprta, zato smo si ogledali le zunanjost in pozornost sta vzbudila dva ogromna kamnita leva, ki sta imela presenetljivo živ in grozeč izraz.
Naslednji na vrsti je bil ogled vojnega muzeja, ki ima res veliko dobro ohranjenih eksponatov iz prve in druge svetovne vojne, vključno z letalom in nekaj terenskimi vozili in motorji, pa lepo ohranjenimi uniformami vseh rodov in vseh strani v vojni in še cel kup drugih predmetov. Malta je imela v drugi svetovni vojni, predvsem zaradi svoje strateške pozicije, zelo pomembno vlogo in je bila zaradi tega tudi tarča močnega bombardiranja. Bila je temeljito porušena, o čemer pričajo fotografije, ki so jih posneli vojni fotografi. Nekatere so posneli tudi med samim obstreljevanjem in očitno je, da je bil med 16. in 18. januarjem 1941 v Velletti pravi pekel.
Pozno kosilo smo pojedli v restavraciji-kafeteriji, ki ima častitljivo 175 letno tradicijo. Ob tem jubileju, ki so ga praznovali v začetku decembra letos, jim je priznanje podelil kar sam predsednik Malte in slika, ki obeležuje ta dogodek visi na častnem mestu v restavraciji.
Vse ulice v Valletti so lepo okrašene in na njih se kar tare ljudi, pa ne samo turistov, ampak tudi domačinov. Sprehajajo se in nakupujejo. V starem jedru je namreč ogromno trgovin, ulice pa so večinoma zaprte za promet.
