Vsak, ki obišče Florido, mora obvezno pogledati tudi najbolj znano močvirje na svetu, Everglades. Seveda ga tudi mi nismo izpustili s seznama “obvezno videti na Floridi”. Z včeraj na danes so na Floridi zamenjali uro na poletni čas. Tegaa pravzaprav nismo vedeli, a ker imamo pametne telefone, ki smo jih še bolj pametno nastavili na floridski časovni pas, nas je budilka na telefonu zbudila eno uro prej. Na zajtrku smo bili tako med prvimi, saj ostali turisti, ki so vsi iz Evrope tega, da se je ponoči ura prestavila, niso vedeli :-).
Naša prva postaja pri ogledu močvirja Everglades je bil Buffalo Tiger’s Airboat tour.
To majhno agencijo vodi indijanska družina, ki so tudi lastniki ozemlja kamor vodijo turiste. S posebnim čolnom, ki je prirejen za plutje po močvirju, smo se z indijanskim vodičem podali na raziskovanje skrivnosti močvirja. Že ob pristaniški hišici smo se zazrli iz oči v oči s tremi aligatorji, ki so radovedno priplavali bliže in čakali, če bodo dobili kakšen priboljšek. Mislili smo si: “No to so udomačeni aligatorji, s tistimi pravimi v močvirju bo gotovo več težav pri iskanju”. Pa smo presenečno že za prvim ovinkom opazili mladička, ki je radovedno priplaval bliže k čolnu in si nas podrobno ogledal, njegova mama pa nas je pozorno opazovala z nasprotne strani in čakala, če bo potrebno prihiteti na pomoč k mladičku. Seveda smo ga pustili lepo pri miru in odpluli naprej. Potem so se aligatorji kar vrstili in z enim se je naš vodič celo malo poruval. Zagrabil ga je pod glavo in nam pokazal kako krokodil na široko odpre gobec.
Vodič nas je odpeljal tudi do ozemlja ob močvirju, kjer so njegovi predniki živeli v preteklosti, zdaj pa na zemljišču dovolijo kampirati skavtom. Ob našem ogledu ni bilo nikogar, kar naenkrat pa so iz grmovja prišli radovedni rakuni in si nas dodobra ogledali. Prišli so čisto blizu, nas malo povohali, ko pa so ugotovili, da nimamo hran, so tudi odšli.
Ljubke živalice so kukale iz grmovja, dokler nismo odšli. Vodič nam je pokazal še številne močvirske ptiče in super izleta je bilo konec.
Naslednja postaja je bil Shark Valley. Tam se začne že nacionalni park Everglades. Z Indijanci smo bili namreč v rezervatu, za nacionalni park pa veljajo drugačna pravila. Shark Valley ima 24 km dolgo krožno pot po močvirju in z Damirjem sva se odločila, da si sposodiva kolo in se odpeljeva na ogled, Nataša in Milan pa sta šla z električnim vlakcem. Ko sva vozila po asfaltirani poti, nisva mogla verjeti svojim očem, ko sva videla koliko aligatorjev leži ob vodi, na obrežju, nekateri pa tudi čisto ob cesti in celo na cesti!
Ko sva se pripeljala do enega izmed njih, ki je ležal ob cesti, se je naenkrat odločil, da gre čez cesto. Tako čisto zraven živega aligatorja je občutek kar malo tesnoben. Previdno sem se odmaknila za kakšna dva metra, da je žival lahko neovirano odšla proti vodi, nogo sem imela pa ves čas pripravljeno da bi se prav hitro odpeljala naprej, če bi se slučajno odločil za človeški meni. Ko sem se odpeljala naprej je imela pa Damir bližnje srečanje z aligatorjem. Ta se je pa podal kar proti njemu in sta si zazrla iz oči v oči, potem se je pa odločil, da je Damir le prevelik zalogaj in se je elegantno odpravil raje proti vodi.
Preostanek kolesarjenja potem ni bil več tako zanimiv. Človek se že kar navadi, da za vsakim grmom leži kakšna mrcina.
Izlet v Everglades nas je kar utrudil in lakota nas je prignala v kubansko restavracijo v Miamiju, dan pa smo zaključili v Coconut Grove Village in na CocoWalk. Damir in Milan sta posedela na pivu ob poslušanju žive glasbe, naju z Natašo pa so premamile številne trgovinice z zanimivo ponudbo, ki so vsepovod okrog odprtega trga.
