Decembra je zima že kar precej pritiskala, temperature zunaj so bile vedno nižje in misel na bližajoči se zimski dopust v toplih krajih je postajala vedno bolj mamljiva. Božični in novoletni prazniki so minili in že smo pakirali za dopust na Karibih. Ko je zunaj mraz, ki grize do kosti, je zelo težko razmišljati kaj vzeti s seboj na »poletni« dopust. Poletne obleke so čisto nekje zadaj v omarah, daleč od dosega rok, poletje je že tako zelo daleč. Komaj izbrskam iz spomina kaj nosim poleti. Izkušnja iz lanskega leta o tem kakšna oblačila sem potrebovala na ladji mi pomaga, da letos uspem spakirati manj. Tako sva letos vse stvari spravila v dva kabinska kovčka in v enega velikega. Odkar so nam na potovanju v Kenijo za nekaj dni »izgubili« kovčke, z Damirjem na potovanje vedno vzameva kabinski kovček, ki ga tovoriva v letalo, z oblačili za prve tri dni dopusta in z nujnimi toaletnimi potrebščinami. Ni je bolj zoprne stvari kot je ta, da se znajdeš nekje daleč, po možnosti v divjini, brez svežih oblačil in brez zobne ščetke.
Letošnja destinacija so bili južni Karibi, z začetkom in zaključkom v San Juanu na Portoriku. Najprej en teden križarjenja po bližnjih karibskih otokih z ladjo Celebrity Summit, nato še nekaj dni na Portoriku, z rent a car. Potovanje smo začeli z letališča na Dunaju zgodaj zjutraj, zato smo se odločili, da ne bomo vstajali sredi noči in se pol noči vozili do letališča ampak smo na pot odšli prejšnji dan, prespali noč v hotelu Arion čisto blizu letališča, tam na varovanem parkirišču pustili avto, naslednje jutro pa so nas na letališče odpeljali iz hotela. Udobno! Hvala Mija in Andrej za tako dober nasvet.
Z Dunaja smo leteli v London, presedli za Filadelfijo in tam še enkrat na letalo v San Juan. Pa ni šlo tako gladko kot se sliši. Zaradi zamude, ki smo jo pridelali v Londonu, menda zaradi stavke, smo v Filadelfiji zamudili letalo za Portoriko. Družba American Airlines se je pri reševanju tega zapleta res izkazala. V Filadelfiji so nas na izhodu iz letala že čakale nove letalske karte za naslednji dan zjutraj, dobili smo tudi vavčerje za brezplačno prenočitev v hotelu Marriot Courtyard in vavčerje za hrano v višini 12 dolarjev na osebo. Do hotela nas je odpeljal brezplačen hotelski avtobus. Brezhibno! Jutranje letalo v San Juan je odletelo točno.
Pričakalo nas je sonce, prijetna toplota, vrvež veselih dopustnikov na letališču in naju z Damirjem hladen tuš. Čakava in čakava ob vrtečem se traku, ki bruha kovčke iz letala, najinega ni med njimi. Milan že dolge minute stoji ob svojem kovčku, najinega pa ni in ni. Še nekaj potnikov je kar stalo ob traku in čakalo ali se bo iz luknje prikotalila še kakšna prtljaga. Še preden so se ostali zavedeli, da kovčkov najbrž ne bo, sva bila z Damirjem že v pisarni za izgubljene predmete. V mislih sva si že predstavljala kako bomo zvečer odpluli proti Barbadosu brez najine prtljage. Spraševala sva se ali bova prtljago sploh lahko dobila na ladjo, ki potuje z otoka na otok. Pa so bili strahovi že kmalu odveč. Uslužbenec v pisarni je vtipkal podatke o najinem kovčku v sistem in je takoj dobil informacijo, da prihaja najina prtljaga z naslednjim letalom, čez dobro uro. Medtem se je za nama nabrala že kar dolga vrsta ostalih nesrečnih potnikov, večinoma takih, ki so se imeli namen vkrcati na križarke. Ko sva odhajala iz pisarne so naju kar ustavljali in spraševali kako so nama rešili problem.
Nikakor mi ni bilo jasno kako to, da imajo na letališču takoj natančno informacijo, kje se kovček nahaja, da pa bi združili seznam potnikov na krovu letala s seznamom vkrcane prtljage in še pred odhodom ugotovili, da nekaj prtljage manjka, pa niso sposobni zagotoviti. No zaplet s kovčkom se je uredil, res je prišel z naslednjim letalom in še pravočasno smo se vkrcali na ladjo. Počitnice so se začele.