Po zaključku križarjenja so nas čakali še trije dnevi na Portoriku, ki je del Velikih Antilov. 1493 ga je za španskega proglasil Krištof Kolumb, kasneje pa so ga osvajali Francozi, Nizozemci in Angleži, neuspešno. Španska štiristoletna vladavina je pustila neizbrisen pečat. San Juan, glavno mesto otoka so Španci utrjevali z utrdbami in odbijali poskuse vdorov drugih držav.
San Juan nas je pozdravil z nalivom, ki pa je ponehal še preden smo se usedli v taksi in se odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli rent a car. Vse formalnosti glede avta so bile res hitro opravljene (Alamo) in že smo sedeli v minivanu in smo se odpravili iskat naše, preko airbnb rezervirano stanovanje. Naslov smo vtipkali v Garmin, se elegantno peljali skozi mesto, dokler nam teta iz Garmina ni sporočila: “Prispeli ste na cilj, na levi!” Na levi pa nobene stavbe, kjer bi lahko bil naš apartma. Po urici hoje okrog in iskanja nam je skupina domačinov povedala, da ima San Juan več ulic z enakim naslovom a z različno poštno številko. Torej smo v Garmin vnesli napačno pošto. Ponovni poskus je bil uspešen, prispeli smo do elitnega bloka, z lastnim receptorjem, dobili ključe in se vselili v krasno stanovanje z balkonom in popolnim komfortom.
Ker je bil naš apartma blizu starega mestnega jedra, smo se kar peš podali raziskovat center. Čudovita pešpot, ki vodi ob morju, je lepo tlakovana in z nje se odpira razgled na morje in na mogočno trdnjavo, ki so jo postavili Španci za obrambo otoka.
V daljavi smo zagledali našo ladjo Celebrity Summit, ki je odplula z otoka. Kar malo žal nam je bilo, da je križarjenja že konec. Lepo je bilo.
Moški del potovalne druščine je na vsak način hotel poskusiti portoriške cigare, ki se menda lahko kosajo s kubanskimi, a so veliko manj znane. Pa smo šli v lokal, kjer jih prodajajo na poskušnjo.
Po poskušanju cigar nas je začela dajati lakota in po nasvetu Lonely Planeta smo v starem jedru našli lokal, kamor hodijo jest domačini-El Jibarito.
Portoriko je zelo lep otok. To smo ugotovili naslednji dan, ko smo se zapeljali do plaže na severovzhodnem delu otoka. Mivka je bolj rdečkasta, morje pa turkizno.
Po kopanju smo šli na kosilo v Guavate, središče največje specialitete otoka “lechon asado”- na ražnju pečenega pujsa. Ozka cesta med drevesi, vedno bolj ostri ovinki, naenkrat kolona, ki se je le počasi pomikala naprej, na obeh straneh ceste pa številne ne preveč ugledne gostilne iz katerih se je slišala glasna glasba. Končno smo prispeli do El Rancho Original. Komaj smo našli parkirno mesto. Pred gostilno pa oglušujoča glasba in dolga vrsta ljudi, ki so nekaj čakali. Še mi smo se postavili v vrsto, ki se je kar hitro premikala, prišli do ženske, ki je sprejemala naročila, počakali na pladenj s pečenim mesom, rižem, juko, krompirjem… in že smo sedeli hm… na pokriti terasi s precej zanikrnimi mizami in klopmi, kamor smo odložili pladenj s plastičnimi krožniki in plastičnim priborom in začeli jesti. Pogovarjati se nismo mogli, saj je bila glasba tako glasna, da nisi slišal niti sam sebe, kaj šele sogovornika. Pečeni prašiček pa, saj je bil dober, v bistvu pa nič posebnega. Tudi pri nas znamo speči prašičke na žaru, s hrustljavo kožico. Za domačine pa je Lechon Asado specialiteta zaradi katere so se pripravljeni pripeljati zelo daleč. Gneča na poti skozi Guavate-pokrajino, znano po tej specialiteti, je bila nepopisna.