Kruger

Punda Maria

Na pot proti Krugerjevemu parku smo se odpravili precej zgodaj, saj je bila pred nami dolga pot. Preko dvesto kilometrov nas je čakalo in cesta je bila ponekod slaba. Kratek postanek v mestu Musina smo izkoristili za kavo, nato pa smo se že vozili naprej do Kruger parka, do kampa Punda Maria. V majhno sobo sva komaj stlačila vso najino prtljago. V Krugerju so vse namestitve na precej nižjem nivoju kot v drugih parkih, saj so tudi precej starejše, a važno je, da je čisto, čista posteljnina in topla voda v kopalnici. Tako ali tako smo cel dan zunaj, na vožnji po parku.

Turisti so poročali, da so v okolici Punde Marie opazili precej redke divje pse, no nam jih, kljub intenzivnemu iskanju, ni uspelo najti. Smo pa videli precej drugih živali, tudi ogromno čredo bivolov, ki je prišla pit v vodno kotanjo.

Tudi slonov je v tem delu parka veliko. Na vsakem koraku smo jih videli in bili so veliko bolj mirni kot tisti v parku Marakele, ki so se ves čas nekaj jezili na nas. Tudi drugih živali je bilo veliko.

Ceste v Krugerju so mnogo boljše kot v drugih parkih, tako je avto mnogo manj trpel. Le prahu je pa res veliko.

Shingwedzi

Po dveh nočeh v Punda Marii  smo se odpravili naprej v kamp Shingwedzi. Že zjutraj smo krenili na pot, da smo si med potjo lahko vzeli čas tudi za opazovanje živali. Ob poti jih ni bilo prav veliko, edino kar je pritegnilo našo pozornost in poskrbelo za razburjenje v avtu je bil leopard, ki smo ga videli sicer bolj od daleč in le na hitro, saj se je takoj skril v grmovje.

Hišica, ki sva jo imela z Damirjem v Shingwedziju je bila spet zelo prostorna, z veliko sobo in ogromno kopalnico. Pred hišico je bila terasa z mizo in letno kuhinjo z žarom. Prav udobno. Tudi vreme se je ogrelo. Čez dan je že kar vroče.

Že v Punda Marii sva rezervirala popoldansko vožnjo z rangerjem v Shingwedziju. Na vožnjo se pelješ v odprtem vozilu in lokalni vodiči zelo dobro poznajo park. Tokrat nisva imela sreče, čisto nič posebnega nisva videla na vožnji z vodičem iz kampa. Sva se pa potolažila kasneje, ko naju je Dantes pričakal z odlično večerjo, z omamno dobrim stejkom, ki ga je spekel na žaru, ki ga ima vsaka hišica v kampu.

Naslednji dan je postregel s številnimi lepimi prizori. Razveselil nas je kingfischer, žirafe so kukale od vsepovsod, samice kudujev so nas radovedno opazovale, samec pa je ubiral svojo pot brez da bi nas ošinl s pogledom, živobarvni ptički so pritegovali naše poglede.

Satara

Na poti do naše namestitve v tretjem kampu v Krugerju, Satari, smo kar kmalu videli ob glavni cesti ležati hijenjo mamico z dvema mladičkoma! Kako lepo. Mladička sta nas radovedno opazovala, medtem ko je mama hijena počivala in pazila nanju.

Ne dolgo zatem pa spet presenečenje, na cesto so pritekli štirje divji psi. Divji psi so ena izmed zelo redkih živali v afriških parkih in moraš imeti kar srečo, da jih vidiš. Prvič in edinkrat do sedaj sva jih videla pred sedmimi leti v parku Mana Pools v Zimbabveju. Psi so tudi zelo hitri, nervozni in prav nič ne čakajo, da bi jih ljudje lahko fotografirali ko tekajo okrog. K sreči sva imela fotoaparata pripravljena, da sva jih ujela v tistih nekaj trenutkih, ko so tekli po cesti in nato izginili v grmovju. Pot iz Shingwedzija v Sataro je bila polna presenečenj!

Na poti do Satare smo se ustavili v kampu Letaba, kjer imajo lepo urejen muzej o slonih, z opisi njihovega življenja, ter primerke ogromnih oklov največjih živali, ki so poginile v Krugerju. Vsi velikani so imeli tudi imena in v muzeju so zbrali njihove fotografije, podatke o njihovi starosti, o njihovi usodi, kako so poginili ter izmerili velikost njihovih oklov, ki so razstavljeni. Predstavljen je tudi celotni življenjski ciklus slonov, zelo poučno.

A presenečenj tega dne še ni bilo konec. Videli smo skupino levov, ki je počivala čisto ob cesti. Radovedno so nas opazovali, a niso kazali čisto nobene volje, da bi se malo sprehodili naokrog.

Ob cesti sta nam vznemirljivo predstavo priredila dva žirafja samca, ki sta se stepla! Sploh nisem vedela, da se tudi žirafe borijo med seboj. Kako je pokalo, ko sta z glavama udarjala drug drugega v zadnji del stegna in v trebuh! Vratova sta čisto zvila, da sta dosegla točko, kamor sta želela udariti.

V Satari smo se vselili v okrogli hišici, narejeni po vzoru tipičnih afriških hišic. Kriti sta bili s slamo, a bili sta seveda sodobno opremljeni, tudi s kuhinjo, ki je bila kar zunaj na terasi in seveda s kopalnico.

Sončni vzhod v Satari

Čudovita narava

V Krugerju smo videli res veliko živali. Poleg levov še veliko hijen, raznih ptičev, gnujev, slonov, žiraf… Razveselila pa nas je štorklja, ki očitno ni poletela na sever, k nam, ampak je ostala kar v Afriki.

Še nekaj voženj po parku in napočil je čas, ko smo se morali posloviti od parka.

Čudovit sončni zahod nam je polepšal večer.

Zadnjo noč pred odhodom domov  smo prenočili v hotelu v mestecu Mbombela. Pot do letališča v Jonhannesburgu je bila zelo dolga, več kot 400 km, najino letalo pa je imelo odhod že ob 13:55, zato nismo mogli iz parka kar direktno na letališče.

Ceste v Južni Afriki v tem delu so zelo moderne, lepo urejene, vse je dobro označeno, tako da je bila vožnja prijetna, ves čas je bila avtocesta.

Po sedemnajstih dneh divjine, sva se na letališču poslovila od Dantesa in že sva bila na poti proti domu. V Dohi, kjer sva presedla na letalo proti Zagrebu, sva imela osemurni postanek in računala sva, da bova nočni čas prebila v loungeu, a sva delala račun brez krčmarja, saj je imelo enak namen tudi ogromno drugih potnikov, tako da sta bila oba razpoložljiva loungea, Al Maha in Oriks zasedena in še dolga vrsta ljudi je čakala na prosto mesto. Razočarana sva potem noč prebila na neudobnih stolih v čakalnici, dokler se zjutraj nisva vkrcala na letalo proti Zagrebu.