Kapitan je objavil, da bo plovba mimo Kube proti Miamiju mirna, a je moral požreti besedo, saj je pihal močan veter in ladjo je nagibalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Nekateri bolj občutljivi potniki so imeli težave, mi pa se nismo pustili motiti 2,5 m visokim valovom in občasnemu guncanju.
Vremenska napoved je napovedovala prodor mrzlega zraka s severa na Florido in po skoraj tridesetih letih je v nekaterih predelih Floride celo snežilo! V Miamiju je bila na dan, ko smo pluli tja temperatura pod 5 oC. Poročali so, da so z dreves padali legvani, ki pri takih temperaturah že hibernirajo! Na ladji je bila čez dan iz ure v uro nižja temperatura, tako da se ta dan nismo kopali v ladijskem bazenu. A saj je bilo dovolj drugih aktivnosti, da se nismo dolgočasili.
Pristanek v Miamiju, konec počitnic. Kako hitro je konec dopusta! V Miamiju nas je pričakalo kristalno jasno nebo, a nizka temperatura, 6oC. Izkrcanje je šlo gladko, usedli smo se v taksi, ki nas je za 30 dolarjev odpeljal na letališče, kjer se je kar trlo dopustnikov, ki so se vračali domov. Nazaj smo leteli z United Airlines, ki v Miamiju sploh nima več klasičnega chek-ina, ampak je treba vse urediti preko terminala. Kako se čekirati, urediti s prtljago, če imaš dva postanka do doma? Ko smo zajamrali glede tega, se je takoj prikazal uslužbenec na letališču, ki nam je pomagal pri postopku. Prsti so mu kar leteli po ekranu, ko je tipkal naše podatke, a je vseeno trajalo kakšnih deset minut, da smo dobili iz avtomata nalepke za prtljago in karte. Oddali smo prtljago in šli na gate. Ampak kje so pa številke sedežev na letalu? Na kartah, ki smo jih dobili, jih ni bilo. Sploh nismo dobili boarding passov ampak le neka potrdila, da smo čekirani. Šele uslužbenka na gatu nam je natisnila boarding passe in računalnik nam je kar sam dodelil sedeže, kar je pomenilo, da smo dobili sedeže naključno in ne skupaj! Kot že v Cozumelu, se je tudi tokrat izkazalo, da je v vsaki stvari lahko tudi nekaj dobrega. Tokrat je bilo dobro to, da so bili naključno dodeljeni sedeži v razredu economy plus, ki ga je običajno treba doplačati (na UA okrog 170 $ za sedež). Nam ga ni bilo treba. Na letalu UA je v tem razredu precej več prostora za noge, kar je bilo za oba visoka moška velika pridobitev. Na letalu proti Evropi pa smo si uspeli z zamenjavami z ostalimi potniki, ki so bili tudi pomešani, zagotoviti sedeže tako, da smo sedeli skupaj.
Pot do Amsterdama čez noč je kar znosno hitro minila, v Amsterdam smo prišli točno, tako da ni bilo težav ujeti Adriino letalo proti Ljubljani, čeprav smo imeli vmes le dobro uro časa. Tudi polet proti Ljubljani je hitro minil. Še malo, pa bomo doma. Še prtljago dobimo s traku. No in prtljage spet ni bilo! Čakamo, čakamo trak se vrti v prazno in se končno ustavi. Mi štirje, še en par in eno dekle smo ostali brez kovčkov. Postopek prijave zdaj že dobro poznamo! Zadnje čase se nama z Damirjem prtljaga redno izgublja. P(rep)ogosto ne pride z nama na cilj. Zadnjič se nama je to zgodilo lani na poti iz Philadelfije v San Juan, pa predlani, na poti iz Južne Afrike domov. Pri vsej tehnologiji in natančnih varnostnih postopkih na letališčih je prav nerazumljivo kako je to možno. K sreči sva jo še vedno z zamudo tudi dobila, se ni za vedno izgubila.
Počitnic je konec, prtljaga pa je tudi prispela, za enodnevno zamudo sicer, a je tu!