Ker smo načrtovali pot pod vulkan Cotopaxi, kar 3.800 m visoko, sem za vsak slučaj vzela s seboj na pot topla oblačila, celo kape in rokavice, ko pa smo prišli do jezera Limpiopungo, ob kateri vodi lepa krožna pot, se je pokazal sonček, celo muhasti Cotopaxi se nam je pokazal izza oblakov.
Nič ni bilo mrzlo. Krožna pot, ki vodi okrog jezerca, ki je bolj laguna kot jezero, saj je voda zelo nizka, največ pol metra globoka je na sredini, je zelo lepa. Traja kakšno uro počasne hoje. Aleks nama je med potjo pokazal številne zanimive rastline in ptiče, ki so stalni prebivalci lagune.
Čeprav pot nikjer ni strma, sva bila z Damirjem kar hitro zadihana, če sva hodila hiteje. Res se občuti, da je zrak na 3.800 m nadmorske višine že precej redkejši kot smo ga navajeni od doma. Višinske bolezni na tej višini nisva imela.
Ustavili smo se še v interpretacijskem centru, kjer so predstavljeni vulkani, več kot 80 jih je v Ekvadorju, med drugim je v bližini Cotopaxija tudi en supervulkan, ki bi, če bi zbruhnil, najbrž vplikval na celotno Zemljo. Predstavljena je tudi zgodovina raziskovanja vulkanov, in zaskrbljujoče dejstvo, kako so se ledeniki na vulkanih v zadnjih letih skrčili.
Na poti do naslednje hacienda smo se ustavili še v Salasaci na tržnici, ki naju je razočarala. Vsepovsod (pre)prodajajo več ali manj enake stvari. Nato smo se pripeljali v Banjos, kjer smo si ogledali center živahnega turističnega mesteca, ki se domiselno loteva privabljanja tako domačih kot tujih gostov s prilagoditvami ponudbe. Imajo terme, menda najboljše diskoteke, zdaj pa so v koraku s časom uredili številne Instagram točke, ki privabljajo mlade, da se fotografirajo in objavljajo fotografije na instagramu.
V Banjosu sva videla tudi kako pečejo morske prašičke, ki so poslastica.
Prenočili smo v Samari Spa hotelu, ki je tudi prenovljena hacienda, z lepimi vrtovi, nasadi rož, starinami. Spet sva bila navdušena nad lepo urejeno haciendo.
