Danes bodo highlight dneva slapovi, je zjutraj, ko smo se vkrcali v avto omenil Aleks. Ob cesti, ki se spušča z Andov proti Amazoniji, se fauna z vsakim metrom spusta začenja opazno spreminjati. Rastje postaja vedno bolj zeleno in gosto, vsepovsod drevesa in tudi kamne prerašča mah. Ža kmalu po tem, ko smo se odpeljali iz Banjosa proti mestecu Puyo, smo se ustavili pri prvem slapu.
Vode se je besno penila, ko je padala v globino, a prav visok ni bil. Drugi slap, ob katerem smo se ustavili čez nekaj minut, se mi je zdel nekam majhen in voda je zelo miroljubno padala v globino. Imenuje se nevestina tančica, ko je tako lepo raven in voda mirno pada navzdol.
Bolj kot smo se spuščali proti amazonskemu deževnemu gozdu, topleje je postajalo. V mestecu Puyo, kjer je bila naša naslednja postaja, Etnobotanični park Omaere, je vročina že pošteno pritiskala in v zraku je bila vlaga, ki je vročino še potencirala.
V parku nas je lokalni vodič popeljal skozi gozd in nam razlagal o zdravilnih rastlinah, iz katerih ljudstva v Amazoniji še danes pripravljajo najrazličnejša zdravila za vse mogoče zdravstvene težave. Znanje o zdravilnih učinkih rastlin so se prenašala iz roda v rod, danes pa tudi z različnih raziskovalnih ustanov prihajajo raziskovalci proučevat rastline in njihove učinke. V Parku Omaere imajo preprosto namestitev za študente, ki redno prihajajo v park za študijske projekte. Krožna pot, ki je urejena po parku nas je vodila mimo številnih dreves, grmov in dugih rastlin, med drugim tudi divjega grozdja, ki ga obožujejo opice in druge živali. Tudi mi smo ga poskusili, prav okusen je, le zelo veliko koščico ima na sredini in malo kosmato in trdo lupino. Vodič nam je pokazal tudi hodeče drevo, to je drevo z zunanjimi koreninami, ki se na leto premakne tudi za več centimetrov, saj nastajajo nove korenine, na drugi strani korenine propadajo in drevo se tako počasi premika.
Na koncu poti nas je čakala še druga vodička, ki nam je razkazala še različne tinkture, kapljice, mazila, ki jih sami pridelujejo in nato prodajajo. Ori izhodu nas je presenetila posoda z velikimi larvami, ki so menda okusna hrana amazonskih etničnih skupin. No nič kaj okusni niso bili videti.
Na poti iz parka smo se ustavili še na stojnici pri avtohtoni prebivalki Amazonije iz etnične skupine Woharani, ki je prodajala izdelke iz semen in vlaken, ki jih nabirajo v gozdu in prodajajo. Tako vesela je bila, da smo se ustavili, da nam je ponudila, če zapoje še eno njihovo pesem in zaplesala je še poseben ples. Ker ni bila namazana okrog oči, se je pred tem še hitro namazala, ko smo omenili, da bi jo želeli fotografirati.
Menda se brez značilno nanešene rdeče barve okrog oči počuti bolj sramežljivo. Seveda sva z Damirjem kupila še nekaj njenih izdelkov in vsi smo bili zadovoljni.
Naslednja postaja je bil ponovno slap, El Pailon Del Diablo.
Že samo ime nakazuje, da lahko pričakujemo kaj več kot nedolžen curek vode, ki pada čez skale. Strma pot vodi skozi gozd, kakšnih sto metrov navzdol smo šli, da smo prišli na izhodišče, nato pa še kar nekaj časa navzgor, da smo prišli do razgledne točke, kjer se je pred nami odprl veličasten slap, ki pada s tako silovitostjo, da se voda besno peni in če bi človek padel v laguno, kamor pada voda, zagotovo ne bi več prišel živ ven.
Med potjo smo opazovali še rastline amazonskega deževenega gozda, med drugim prav nenavadne orhideje in posebne banane.
Prespala sva pa spet v čudoviti haciendi La Andaluza. Ena namestitev je lepša od druge. V tej imajo res ogromno lepih in domisleno uporabljenih starin in prelep vrt. Večerjo sva pojedla v krasni jedilnici, kot bi se preselila v neke druge čase, v čase španske kolonialne dobe.
