Ker sta bila prejšnja dneva praznika, nismo mogli na ogled izdelave slamnikov, originalnih panamskih klobukov, ki se sicer imenujejo panamski, ampak v resnici prave originalne panamske klobuke izdelujejo v Ekvadorju. Delavnico s trgovino odpirajo šele ob pol desetih, zato smo morali malo čakati, medtem pa je Aleks prejel sporočilo, da je cesta iz Cuence v Guayaquil zaradi podora zemlje zaprta. Naredil je načrt kako bomo šli po dve uri daljši poti proti Guayaquilu, nato pa smo šli v delavnico s slamniki. Prikazali so nam izdelavo teh slavnih klobukov, ki veljajo za pojem poletnih lahkih in zračnih pokrival, še posebej v deželah, kjer je sonce zaradi lege ob ekvatorju še posebej močno. Damir si je izbral model klobuka, ki so ga nato izdelali posebej zanj. Izbral si je kakovost osnove, nato še obrobo in trak okrog klobuka in ena izmed modistk se je, skupaj z oblikovalcem oblike klobuka, lotila dela. Lahko smo opazovali postopek izdelave od začetka do konca. Najprej so odrezali krajca na dolžino za izbrani model klobuka, nato ga je oblikovalec dal v stiskalnico-likalnico, kjer je nastala značilna oblika, nato pa se ga je lotila še modistka, ki je prišila obrobni trak, trak v notranjosti klobuka in še okrasni trak nad krajci in klobuk je bil končan, lep, eleganten.
Vsem nam je bil zelo všeč. Lično so ga zapakirali v lepo škatlo. Zaskrbelo naju je kako ga bova prinesla do doma, najprej pa še na letalo za Galapagos, a klobuk je bil narejen. Bova že kako!. Medtem ko smo se vrteli po izdelovalnici panamskih klobukov so cesto v Guayaquil odprli za osebna vozila. Promet je bil vzpostavljen izmenično, po polovici vozišča. Ko smo se peljali proti cilju, je spet začenjalo deževati kot za stavo. Vzpenjali smo se po mokri cesti do višine 4.190 m, pred nami je bil narodni park Cajas v katerem smo imeli planiran ostanek, a se zaradi dežja in skrbi kako bo s cesto nismo ustavljali. Zapeljali smo se direktno do plantaže “manga in čokolade” v Naranjalu, kjer sta nas prijazna lastnika najprej nahranila s slastnim kosilom, nato pa naju je gospodar izdatno seznanil s tem kako se izdeluje čokolada iz kakava in celo sami smo izdelali tri tablice čokolade z različnimi dodatki. Prikazala nam je celoten proces od sadeža kakava do vroče čokolade, ki so jo pili avtohtoni prebivalci Ekvadorja, do izdelave čokolade, kot jo poznamo danes. Izdelali smo 70% čokolado!
Do Guayaquila, končnega cilja pred Galapagosom smo imeli še nekaj kilometrov poti in najbolj me je presenetilo, da so se ob cesti začele pojavljati smeti. V celinskem delu Ekvadorja so mesta in okolica cest zelo čista, bolj kot smo šli proti morju, več je bilo smeti in odpadkov. Vodič nama je povedal, da je Guayaquil tudi sicer nevarno mesto, z veliko kriminala in tudi domačini ponoči ne hodijo okrog. Prespala sva v lepem hotelu Wyndham, pod znamenitim svetilnikom, z do sedaj najboljšo hrano kar sva jo jedla v Ekvadorju.