Po odličnem zajtrku s tradicionalnimi ekvadorskimi jedmi kot so različni koruzni zvitki in celo cevice smo se odpravili proti Otavalu, a najprej je smo šli v Cotacachi, majhno, zaspano mesto, ki je znano po izdelkih iz usnja.
Obiskala sva nekaj trgovinic z usnjenimi izdelki, ki pa naju niso prepričali, niti s ceno ne. Odkar so se začeli v mestece priseljevati Američani, so menda cene usnjenih izdelkov močno poskočile. Ogledali smo si še glavni trg s cerkvijo in spili odlično ekvadorsko kavo v znani kavarni. Tudi cena kave v kavarni je bila prilagojena na Američane, dobra dva dolarja in pol za majhno skodelico kave ni poceni, čeprav naj bi Ekvador slovel kot cenovno ugodna država.
V Otavalu pa smo obiskali največjo tržnico v Latinski Ameriki. No ker je bil četrtek, tržnica ni bila v vsem svojem običajnem obsegu, a je bilo robe kljub temu dovolj za pašo oči in seveda tudi za nekaj nakupov.
Živopisane volnene tkanine, prti, pregrinjala, različna oblačila, nakit, torbe…a na koncu sva ugotovila, da se na večini stojnic prodaja enaka roba. Tržnica bi lahko bila veliko manjša, pa bi bila izbira stari še vedno enako velika. Čeprav tržnica slovi kot ena najlepših v Ekvadorju in celo v Južni Ameriki, pa naju ni prepričala.
V Otavalu smo šli tudi v gostilno, kamor zahajajo domačini in jedli najboljšo tunino juho s kozicami in različnimi dodatki, ki jih dodajajo v juho, kot so kokice, pražena koruza, sušene banana, gorčica, paradižnikova mezga,…Res je bila izjemno okusna. Za 5 dolarjev smo poleg juhe dobili še velik krožnik riža, s pečeno banano.
V bližini Otavala je tudi zavetišče za ptiče, ki jih v naravi doletijo kakšne nesreče. Med drugim imajo tudi kondorje, ki so celo v zastavi Ekvadorja kot njihov nacionalna ptica.
Do zavetišča smo se prebijali po ozkih in strmih cestah, dokler se končno nismo ustavili na parkirišču pred zavetiščem. Šest dolarjev za vstop in že smo si ogledovali velike kletke z raznimi ptiči, sokoli, jastrebi, orli, sovami in prišli smo tudi do kletke, kjer sta bila dva velika kondorja.
Nič kaj veličastna nista bila videti, ko sta otopelo sedela in preganjala dolgčas.
Začelo je rahlo deževati, slabo je kazalo, da bomo lahko videli polet ptičev, ki jih skrbniki pripravijo dvakrat dnevno, a je dež ponehal in skrbnik je prinesel nekaj ptičev, ki jih je predstavil, nekateri so celo poleteli, nekateri so poskakovali okrog in moledovali skrbnika za črve, ki jim jih je dajal za nagrado.
Poleta kondorja pa nismo dočakali, saj so predstave ukinili zaradi nesreče, ki se je zgodila, ko je pod težkim ptičem popustila veja in se je poškodoval.
Po predstavi smo se odpeljali do prenočišča za ta dan, Haciende Cusin, ki je bila spremenjena v hotelček.
Hacienda iz leta 1604 je čisto nekaj posebnega, saj je v celoti lepo ohranjena, opremljena s pohištvom iz tistih časov, s številnimi slikami, tapiserijami, kipi in s posestvom okrog stavb, ki je izjemno lepo vzdrževano.
Večerja, ki sva jo imela v Haciendi je bila vrhunska, jedi odlične, ambient fantastičen! Sedela sva pri mizi ob starinskem kaminu v katerem je gorel ogenj, iz katerega se je širila prijetna toplota, z razpoloženjsko glasbo v ozadju in s prijaznim osebjem. Vrhunsko! Ko sva prišla v sobo, naju je v postelji čakal termofor, ki je prijetno pogrel posteljo. Je bilo kar potrebno, saj se je zunaj shladilo in sobe nimajo centralnega ogrevanja.
Zaključek dneva je bil več kot odličen.
Zjutraj po zajtrku sva šla na kratek sprehod po posestvu okrog hotelčka. Za potrebe lastne kuhinje imajo organski vrt, kjer nama je prijazen vrtnar razložil katere vse rastline gojijo. Brokoli, brstični ohrovt, cvetača, blitva, različne solate….vse je bilo videti kot da ne bi bilo nobenih škodljivcev, listi niso bili nič obgriženi, niti suhi…. Morda jih pa res ni, ker je nadmorska višina več kot dva tisoč metrov? Ta del Ekvadorja je ob robu Andov, na veliki nadmorski višni, temperature so celo leto približno enake in nikoli ni zares hude vročine, niti mraza.
Ko sva se sprehajala po parku, sva občudovala čudovite rože, ki jih poznamo le iz cvetličarn, tu pa rastejo v naravi in čudovito uspevajo, saj je vode dovolj.
Prišla sva tudi do hleva kjer imajo konje za jahanje, v kletkah pa tudi zajce in morske prašičke, ki v Ekvadorju niso domače živali, ampak živali za prehrano.
