Sivi obalaki so viseli nad pokrajino, ko smo se že ob sedmih zjutraj odpravljali proti novim zanimivim krajem. Program za ta dan je bil zelo natrpan, zato je Aleks predlagal, da gremo eno uro prej kot običajno. No naju to ni preveč ganilo, saj sva že vsak dan budna mnogo prej kot je treba vstati.
Najprej smo se ob poti pri prvi cerkvici, Maria Natividad de Balbanera, ki je prva cerkev, ki so jo Španci zgradili, ko so začeli s kolonizacijo Ekvadorja. Zgradili so jo že leta 1534. Vse je še prvotno, tudi vrata in dva stebra pri portalu, ki so ju pretresli potresi in zdaj stojita precej postrani.
Vso pot nama je Aleks razlagal zgodovino kako so Inki zavzeli in na koncu uničili prvotne prebivalce tega območja, nato pa so Inke premagali Španci.
Nato smo se ustavili v Centro de Educacion Inicial Inti Sisa, ki si z različnimi pogrami prizadeva pomagati avtohtonim prebivalcem do izobrazbe in jim pomagati tudi pri zaposlitvi. Štipendirajo tudi otroke iz ekonomsko ranljivejših okolij.
V okviru centra predstavijo tudi življenje domačinov. Tako sva se v družbi voznika in lokalne vodičke odpljala visoko v hribe, na nadmorsko višino preko 3.800 m, kjer živi skupnost ene od etničnih skupin, da smo si ogledali način življenja nekoč in danes. Spoznali smo tudi domačinko, ki še vedno živi v koči, narejeni na star način, brez oken.
Čeprav je zraven njene hiše novejša hiša, želi še naprej živeti v stari koči, za katero pravi, da je bolj prijetna, toplejša.
Ob hiši je mini muzej s predstavitvijo, kaj na tej višini prebivalci pridelujejo, kakšna orodja uporabljajo, kako živijo. O življenju nama je pripovedovala mlada domačinka, ki se pridno uči angleščine. Z veseljem je govorila v angleščini in utrjevala konverzacijo.
Na poti v Ingapirco, smo se ustavili še v Alausi, kjer stoji spomenik propadlim načrtom železniške povezave celine z Guayaquilom. Ekvadorci so zgradili spektakularno progo, ki se z Andov spušča do morja, vendar vlak po njej ni vozil dolgo. Progo so zaprli, ponekod so deli uničeni. Zdaj poskušajo progo spet vzpostaviti, vendar se načrti kar izmikajo, vlak pa čaka pripravljen na postaji v Alausi.
Ogledali smo si tudi La Nariz Del Diablo (Hudičev nos), mojstrovino načrtovanja železniške proge, ki se vzpenja v Ande in se na Hudičevem nosu vlak obrne, da lahko pelje navkreber brez ovinka.
Že dolgo sem se veselila ogleda Ingapirce, starodavnih ostankov svetišča inkovskega ljudstva. Ko smo končno prispeli do arheološkega parka, je bil ta zaradi vzdrževanja zaprt, poleg tega je začelo rositi in megla se je spuščala. Lahko smo se sprehodili le po krožni inkovski poti okrog parka in si ogledovali ostanke z zunanje strani. Kolikor se je zaradi megle in dežja sploh videlo. A je dal Aleks vse od sebe in naju je izdatno seznanil z vso zgodovino bojev med prvotnimi naseljenci ter dogodki, ki so sledili, ko so deželo prišli zavzet Španci in so zaradi notranjih bojev oslabljene Inke premagali in uničili njihovo kulturo.
Po ogledih nas je pot vodila naprej proti Cuenci. Najin hotel je bil v samem centru mesta, čisto blizu do vseh znamenitosti, zato sva si že prvi večer šla ogledat okrašeni trg ob katedrali, ki so jo zgradili v 20. stoletju, a je arhitektura res nekaj posebnega. Še posebej sva bila navdušena nad osvetljenimi kupolami iz modrega marmorja, ki so ga za namen gradnje pripeljali menda s Češke.
Žal je najin večerni sprehod prekinil dež, ki je začel zoprno pršeti izpod neba, zato sva se odpravila proti hotelu.
Ob devetih, na silvestrovo, sva imela rezervacijo za večerjo. Kljub silvestru se prava zabava ni razvila. Tudi midva sva se kmalu odpravila spat.
Naslednje jutro je dež zoprno pršil, ko smo se po zajtrku z Aleksom odpravili na oglede Cuence, ki je prav tako kot Quito pod Unescovo zaščito. Staro mestno jedro je res biser kolonialne zgodovine in v celoti je Cuenca lepo in urejeno mesto. Najprej smo se odpravili na razgledno točko k cerkvi, ki je postavljena nad mestom v upanju, da bo morda medtem dež ponehal. A se nam želja ni uresničila. Še vedno je malo rosilo, malo ponehalo, pa spet začelo deževati, a nas dež ni motil, da ne bi prehodili lepega starega jedra mesta s številnimi cerkvami, trgi in prelepo katedralo.
Žal pravega mestnega vrveža nismo doživeli, saj so bile zaradi praznika vse trgovine in številni lokali zaprti. Ko pa smo se vrnili do hotela, se je vreme izboljšalo, posijalo je sonce in popoldne sva z Damirjem izkoristila še za samostojno pohajkovanje po mestu, zvečer pa še za večerni ogled praznično okrašenega trga pred katedralo, ki je vrvel od množice ljudi, ki so si prišli ogledovat lepo okrasitev.