Ker smo bili vsi prvič v Dubaju, smo seveda morali opraviti obhod vseh znamenitosti, ki jih je možno sicer videti na številnih fotografijah, a v živo so mnogo bolj veličastne. Občutek, ko stojim pred stavbo, ki jo poznam s fotografij in sem si jo že dolgo želela videti v živo, je prav poseben. Nekaj med začudenjem, zmagoslavjem in hvaležnostjo, da mi je dano.
Krasno sonce, modro nebo in prijetna toplota so nas spremljali ko smo si ogledovali čudoviti hotel Burj al Arab. Že sama lokacija, na samem, kot bi lebdel na gladini morja, je posebna. Arhitektura, oblika jadra, je neverjetna. Res lepo. Kar peš smo se od hotela podali na bližnjo javno plažo, od koder je lep razgled na hotel. Lepa peščena plaža in čisto morje sta privabila že nekaj kopalcev, predvsem turistov, a večina nas je vendarle občudovala silhueto Burj al Araba v daljavi.
Ker so cene taksijev v Dubaju zmerne, smo se po mestu večinoma prevažali z njimi. Tako nas je s plaže taksi odpeljal do naslednje zanimivosti Burj Khalifa in nakupovalnega centra Dubai Mall, ki je ob njegovem vznožju. Burj Khalifa, ki je visok 828 m so gradili kar 6 let in je najvišja stavba na svetu. Ko zreš proti vrhu se zdi, kot da nima konca, kot da gre kar naprej, v vesolje.
Rekorde pa podira tudi Dubai Mall, tako po številu trgovin, kot tudi po najprestižnejših znamkah sveta. Če te ni v tem nakupovalnem centru, ne obstajaš J. Pa v centru niso zanimive le trgovine. Ogromen akvarij na sredini je prava paša za oči, prav tako tudi slap, s katerega se spuščajo »okameneli plavalci«, pozornost pa priteguje tudi maketa še višje stavbe kot je Burj Khalifa, ki jo načrtujejo v Dubaju, so jo že začeli graditi, a so gradnjo za nekaj časa ustavili. Ali je v bogatih arabskih državah morda kriza?
Dan v Dubaju smo zaokrožili s poletom s hidroplanom nad mestom. Znamenita otoka v obliki palm ob obali Dubaja ne moreš videti in dojeti drugače kot z letala. Tudi pogled z višine na Burj Al Arab in na Burj Khalifa sta nekaj posebnega. Čeprav je bila cena za polet zasoljena, nam ni bilo žal, da smo se odločili zanj.
Naslednja postaja je bil obisk znamenitega souka-tržnice. Taksist nas je odložil pri dubajskem muzeju in peš smo se potopili v ozke uličice ob Dubai Creek-u, kjer je tekstilna tržnica in prodajajo neskončne količine šalov, torbic, dišav, oblačil, začimb, igrač…. Vsega kar se običajno najde na orientalskih tržnicah. Prvih nekaj trgovinic je zanimivih, potem ugotoviš, da se ponudba povsod ponavlja, počasi postane ogledovanje nezanimivo. Na drugi strani Dubai Creek-a (morskega rokava), pa sta tržnica začimb in tržnica zlata. Preko rokava vozijo potnike barke-abra se imenujejo, voznina znaša 1 dirham (približno 25 centov). Abre švigajo sem in tja po rokavu in kljub temu, da je v petek zvečer čakalo na prevoz ogromno ljudi, smo bili hitro na drugi strani.
Na tržnici zlata smo pa ostrmeli. Nekatere izložbe so bile videti kot bi gledal zaklade iz orientalskih pravljic. Zlata oblačila, krone, ogromne zlate ogrlice, zapestnice… neverjetno. Po dolgi ulici so se vrstile trgovine ena za drugo in zdelo se je, da se oblike izdelkov sploh ne ponavljajo. Vsaka trgovina je imela nakit drugačnih dizajnov. Menda naj bi skozi to tržnico šlo približno 20% svetovne ponudbe zlata.
S tržnice smo šli še na predstavo vodometov ob Burj Khalifi. Glasba in ritem plešočih vodometov posnemajo predstavo pri hotelu Bellagio v Las Vegasu. Ne vem ali mi je bila predstava v Las Vegasu bolj všeč zato, ker je bila prva, ki sem jo videla, ali je res lasvegaška boljša. Vsekakor ples vode v Dubaju ni dajal občutka prave romantike.
