Cozumel je mehiški otok, ki leži približno petdeset milj od celine in je priljubljena točka za križarke.
Turkizno morje, lepe peščene plaže, ogromno trgovin, vse to je že kar karibska klasika in velja tudi za Cozumel. Na drugi dan novega leta se je v pristanišču privezalo kar pet velikih križark in turisti smo se kot mravlje vsuli iz njih, a smo se kar nekam porazgubili med množico trgovin, lokalov in plaž.
Midva sva na Cozumelu imela prav poseben cilj, na motorju prekrižariti otok. Damir je že od doma rezerviral motor Harley Davidson in z ladje sva se odpravila s taksijem naravnost do izposojevalnice, kjer sva dobila motor in kjer naju je čakal vodič s svojim motorjem, ki naju je vodil po otoku.
Oblaki so grozeče viseli nad otokom in kazalo je, da bo dež. Kar bo, pa bo, sva si mislila, ko smo se zapeljali po cesti proti centru mesta. Gneča na cesti je bila posledica petih ladij, ki so bile v pristanišču. A smo se kmalu prebili skozi center, promet se je razredčil in že smo bili na prvi postaji, pred letališčem, kjer je bilo na vrsti prvo fotografiranje.
Kasneje smo se zapeljali mimo hiše, kjer živi najin vodič Ricardo z družino. Žena je Guatemalka, ki je prišla na Cozmel s trebuhom za kruhom. Ricardo nama je povedal, da je, kljub obilici turistov, življenje na Cozumelu še vedno težko. Plače so nizke, turistična sezona je pol leta in zaslužek gre večinoma za golo preživetje, zato so napitnine turistov pomemben vir zaslužka.
Naslednja postaja je bilo poskušanje tekile. Past za turiste! A kaj sva hotela, bilo je v načrtu poti z motorjem in sva se vdala v usodo, poskusila tri različno starane tekile in seveda kupila eno steklenico za domov. Ker pa velja, da je vse za nekaj dobro, se je to izkazalo tudi tokrat. Medtem ko sva v prodajalni poskušala tekilo, se je ulil dež, ki je, ko sva prišla nazaj ven, že prenehal padati. Tako sva le obrisala sedeža na motorju in smo nadaljevali pot. Vreme se je izboljšalo, posijalo je sonce in »najboljši mojito v Mehiki« kot nama je razložil Ricardo, smo popili ob morju.
Pravi užitek je bilo posedeti v senčki s pogledom na karibsko plažo s turkiznim morjem in opazovati butanje valov. Zima in mraz doma sta bila le oddaljen spomin.
Pot smo nadaljevali ob obali, mimo s soncem obsijanih peščenih plaž, s turkiznim morjem, motor je lepo tekel, glasba, ki sva jo navila na motorju, se je razlegala naokrog, romantika! »Ali sta že kaj lačna?« naju je vprašal Ricardo po nekaj kilometrih vožnje. Na vrsti je kosilo v mehiški restavraciji, fajitas z govedino, piščancem in zelenjavo. Okusno!
Ko smo prispeli nazaj v mesto, je bila ura že štiri in za nama prelepo preživet dan. Z motorjem sva prekrižarila cel otok, ki res ni prav velik, naseljen je samo v bližini morja, notranjost je preraščena z neprehodnim rastlinjem. Ceste na Cozumelu so solidne, asfaltirane, široke in promet teče umirjeno, vožnja z motorjem ali z avtomobilom ni nikakršen problem.
Zvečer smo uživali v baru, kjer se je razvila zabava, ko je pianist in pevec zapel nekaj pri Američanih priljubljenih pesmi. Ob pesmi Sweet Caroline so še natakarji poplesavali, peli in ploskali. Mi pa tudi. Seveda so k razpoloženju prispevali tudi popiti koktajli.