Prvo dopoldne v Miamiju je bilo rezervirano za nakupe. Naš cilj je bil Sawgrass Mills Outlet v Fort Lauderdalu. Ker smo imeli svoj avto, je bilo dobrih 40 km poti do tja mala malica. Okrog novega leta so vsepovsod razprodaje in ugodni nakupi v bajno založenih trgovinah so bili magnet, ki se mu nismo mogli upreti. Po uspešnem nakupovanju smo se spet odpeljali v Little Havano, kjer je prišel na svoj račun še moški del naše družbe, v prodajalni cigar.
Prava, močna in sladka kubanska kava nas je zbudila in napolnila z novo energijo, da smo se lahko odpravili v Miami Beach, v restavracijo Joe’s stone crabs na večerjo. Restavracija slovi po rakovih kleščah, ki jih že ribiči takoj po ulovu skuhajo in zamrznejo ter pripeljejo v restavracijo, kjer jih strežejo kar mrzle, s posebno omako.
Ko smo prišli do restavracije nas je skoraj odneslo ven, saj je bila gneča čakajočih v baru pred restavracijo ogromna. Če smo že tu, pa počakajmo, smo se odločili in se prijavili pri receptorju, ki nas je vpisal v seznam čakajočih. Dve uri bo za počakat, je še pristavil. Oh saj bomo zagotovo kaj prej dobili mizo, mi je šinilo skozi možgane. Zagotovo nam je povedal maksimalni čas, da ne bi bili preveč razočarani, če bi trajalo predolgo. No pa se je izkazalo, da smo čakali še dlje. Kazalci na uri se kar nikamor niso premaknili, v želodcih nam je vedno bolj krulilo, nas pa še kar niso in niso poklicali. Limonada z jagodami, ki smo jo naročili med čakanjem, je že zdavnaj spolzela po grlih, mi pa smo se še kar poslanjali za pultom in čakali, čakali…. Končno, po skoraj dveh urah in pol čakanja, smo dobili mizo v prostoru, ki je bil prava ledenica. V Miamiju so čisto obsedeni s klimatiziranjem prostorov. Vsepovsod je tako mrzlo, da nujno potrebuješ vsaj jopico, če ne še kaj toplejšega. Pri Joe’s me je zeblo, kot še nikoli v nobeni restavraciji. Ne vem če je bilo 17 stopinj v prostoru, jaz pa v kratkih rokavih. Za nameček pa se je izkazalo še, da presneto dragi mrzli raki niso bili nič posebnega. Ni se splačalo čakati! Na poti proti hotelu smo se spraševali le kaj vidijo ljudje v tej gostilni, da dan za dnem po dve do tri ure čakajo na mizo. Očitno je sloves te restavracije tako velik, da se vedno najde dovolj ljudi, ki so pripravljeni čakati. Pa restavracija sploh ni majhna, miz je ogromno.