Po nočnem praznovanju prihoda novega leta smo se zjutraj zbudili že v Guatemali. Posadka nas je ponoči varno prepeljala z Belizeja do Guatemale. Pristanišče Santo Tomas de Castilla je izstopna točka za banane in drugo južno sadje, ki ga Guatemala izvaža po celem svetu, tudi v Slovenijo. Ker je ladja pristala v tovornem pristanišču, jutranji prvi pogled z balkona na Guatemalo ni bil ravno najlepši. Kontejnerji, naloženi eden na drugega, zarjaveli žerjavi in vrsta avtobusov, ki je čakala, da bo odpeljala potnike, ki so si rezervirali izlete na ladji, na oglede. Tudi oblaki so viseli na nebu kot da mislijo spustiti vodo. Nič kaj obetavno ni bilo videti da se bo razvijal dan. Pa so se oblaki malo stanjšali, ob prihodu z ladje smo pri guatemalski agenciji Happy Fish kupili karte za njihov voden ogled kanjona Rio Dulce in obisk Guatemale je krenil v pravo smer. Ob pol devetih smo že drveli s hitrim čolnom, opremljeni z rešilnimi jopiči proti ustju reke Dulce, kjer se sladka voda iz reke zliva v toplo morje. Velika temperaturna razlika med obema vodama menda velikokrat povzroči pomor rib. Tokrat nismo videli nič takega. Vodič Mario nam je razložil še nekaj dejstev o Guatemali in številnih jezikih, ko jih govorijo njeni prebivalci. Ker se med seboj ne razumejo, uporabljajo različno govoreči Guatemalci za medsebojno komunikacijo španščino. Eden izmed jezikov dela prebivalcev je menda tudi naslednik jezika Majev in ta jezik govorijo tudi prebivalci kanjona Rio Dulce, skozi katerega smo se peljali. Med državami v bližnji okolici je Guatemala ekonomsko najbolj močna, zato se menda prebivalci Belizeja in Hondurasa množično selijo v Guatemalo.
Kanjon Rio Dulce nas je očaral z intenzivno zeleno barvo reke in gosto poraščenimi bregovi, kjer živi ogromno ptic.
Ob reki živijo staroselci, potomci Majev, ki lahko potujejo do mesta le s čolni, saj cest po kopnem ni.
Mario nas je odpeljal na poskušnjo tortilje s črnim fižolom in pekočo omako v eno izmed hiš domačinov ob reki.
Prebivalci kanjona si z obiski turistov pomagajo preživeti, saj je življenje ob reki težko. Poleg tortilje, ki jo je spekla hišna gospodinja, je njen mož ponujal še kokosove orehe, ki jim je ročno odsekal vrh, porinil v sladko tekočino slamico in dober napitek je bil pripravljen.
Naprej gor po reki smo se ustavili še v zalivu s prekrasnimi lokvanji, ki so čudovito žareli v soncu.
Izkrcali smo se še ob termalnem izviru, kjer v Rio Dulce bruha vroča voda z vonjem po žveplu. Nekaj pogumnih se je kopalo v izviru, mi pa smo previdno ostali na suhem in v vodo pomočili le noge.
Za konec smo se ustavili še v mestecu Livingston, da smo si ustvarili sliko kako živijo Guatemalci. Namesto avtobusne postaje imajo v Livingstonu postajo za čolne, ki vozijo v Livingston po opravkih ljudi iz okoliških krajev, do katerih ni nobenih cest. Ko smo nekaj časa sedeli na klopeh postaje za čolne in opazovali vrvež, je bilo kot na avtobusni postaji. Čolni za kakšnih deset ljudi so prihajali, odhajali, ljudje so se vkrcavali in izkrcavali…vse je teklo kot namazano. Opazila sem in tudi naš vodič je potrdil, da so Guatemalci v povprečju precej manjši kot druge rase. Nekateri odrasli so bili veliki kot so pri nas deset, dvanajstletni otroci.
Trgovine v Livingstonu so na glavni ulici take kot na kakšni tržnici. Obleke visijo zunaj, lokali so majhni, temačni… kakšne bolj moderne trgovine nismo videli. Ni pa občutka hude umazanije, tudi smeti se ne valjajo vsenaokrog kot na Roatanu.
Ko nas je vodič Mario vprašal od kod smo, je takoj povedal, da je v Sloveniji že bil. Izkazalo se je, da je delal na ladji družbe MSC in da je plul na križarki po Mediteranu, ki je plula tudi v Koper.
Poleg tega je na ladji delalo še nekaj Slovencev in je tako znal celo nekaj slovenskih besed. Zanimivo, da se nam to na tem potovanju ni zgodilo prvič. Tudi barman na križarki, ki je s Filipinov, je poznal Slovenijo in je v Kopru celo že bil, ker je Norwegian Jade pristala v Kopru. Dober občutek je, ko nekdo na drugem koncu sveta pozna Slovenijo.