Indonezija-Yogyakarta

Po 32 urah potovanja, po dveh presedanjih, v Dohi in v Jakarti, po treh, pravzaprav štirih avionih, saj je v Jakarti zaradi tehnične okvare moral avion sredi piste ustaviti, se vrniti na izhodišče in smo nato odleteli z drugim avionom,  smo prispeli v Yogyakarto, kjer začenjamo naše potovanje po Indoneziji.

Prispeli smo okrog desete ure zvečer in vročina, ki je butnila v nas, ko smo se izkrcali iz letala, nas je kar malo presenetila. Predvsem vlaga v zraku daje občutek, da je še bolj vroče kot kaže termometer. Na letališču nas je, kljub zamudi zaradi okvare letala, nasmejan že čakal naš vodič in nas odpeljal v hotel. Tokrat smo organizacijo potovanja po Indoneziji prepustili turistični agenciji Enz.zo, ki je za nas štiri pripravila program ogledov in rezervirala prenočitve, čeprav običajno vse rezervacije in organizacijo opravimo sami.

Med Slovenijo in centralnim delom Jave, kjer smo trenutno, je pet ur časovne razlike. Kljub pričakovanemu jet-lagu smo vodiču zvečer pogumno zatrdili, da bomo ob sedmih zjutraj že dovolj spočiti, da se podamo na oglede templjev, ki so glavna znemenitost Yogyakarte (krajše za to mesto uporabljajo tudi ime Yogya-izgovori se đogđa). Tako smo imeli za počitek in spanje le nekaj uric, vendar nas časovni zamik kljub temu ni dotolkel. Ob šestih smo bili že na zajtrku, ob sedmih pa pripravljeni za raziskovanje Indonezije. Hotel Puri Artha je na pogled zelo lep in tudi zajtrke ima odlične, le sobe in predvsem kopalnice pa so zelo dotrajane. To pa več kot odtehta lepo okolje, krasna terasa za zajtrke na prostem in prekrasen bazen s kristalno vodo, ki je po napornem in vročem dnevu kot nalašč za sproščanje mišic.

Borobudur je budistični tempelj iz konca osmega stoletja našega štetja, ki je pod Unescovo zaščito. Ker vsi štirje popotniki, ki potujemo skupaj, nismo med tistimi, ki se na potovanju na daleč izogibajo staremu kamenju, kot nekateri poimenujejo starodavne ostanke zgradb, ki so pričevalci obstoja številnih skrivnostnih ljudstev in naših prednikov, smo se najprej podali na ogled tega čudovitega templja. Z besedami je težko opisati veličastnost stvaritve budistov, ki so bistvo svoje vere prenesli v sporočilno obliko templja ter s številnimi panelnimi kipi  povedali zgodbo o Budi.

Tempelj preveva prav posebna energija, ki sem jo že velikokrat občutila na takih svetih, z verovanjem starih ljudstev povezanih krajih. Ko se povzpneš do vrha, do zvonom podobnih kamnitih skulptur, se odpre čudovit razgled na vse strani neba.

Prav na vrhu smo srečali skupino otrok, ki so prišli iz oddaljenega dela Jave s šolo na ogled templja. Prijazni otroci so se nam turistom nasmihali in nas vabili, da jih fotografiramo in se tudi sami fotografiramo z njimi. Vodič nam je povedal, da so bili iz dela Jave, kjer ne vidijo veliko belcev in smo jim zaradi bele kože in oblike obrazov  zanimivi :-).

Za razliko od budističnega Borobudurja in še dveh templjev, ki smo si jih tudi ogledali, je kompleks templjev, ki smo si ga  ogledali naslednjega, to je Prambanan, hinduistični in je nastal kasneje kot Borobudur, nekje okrog sredine devetega stoletja. Kompleks sestavlja več templjev, največji je posvečen bogu Šivi, na vsaki strani sta manjša templja posvečena Višnuju in Brahmi. Leta 2006 so bili templji Prambanana zelo poškodovani v potresu in največji  v kompleksu je še sedaj zaprt in ga popravljajo.

Naslednja naša postaja je bila tovarna kjer izdelujejo blago, ki ga porišejo na roke in pobarvajo s tehniko batik. Z voskom narišejo vzorce in tkanino pobarvajo. Nastanejo prelepe tkanine, v katere je vloženo ogromno dela in truda.

Na naši listi “must taste” in Indonezija sta bili dve stvari: kava (Kopi po indonezijsko) luwak, ki je najdražja kava na svetu in je narejena iz fermentiranih kavnih zrn,  ki jih pojedo in nato z blatom izločijo cibetovke (živali podobne lisicam) in sadež durian, o katerem krožijo legende o tem kako širi zelo neprijetne vonjave, a je obenem zelo okusen. V našem hotelu je pred jedilnico ogromen napis, da prinašanje duriana v hotel ni dovoljeno. To je še podžgalo našo željo, da sami preverimo kaj je torej res v zvezi z durianom.

Kavo “Kopi luwak” smo poskusili pri prodajalcu kave, ki ga je priporočil naš vodič. Pred majhno trgovino ima razstavljene iztrebke, v katerih so dobro vidna kavna zrna, ogledali smo si tudi napravo za odstranjevanje lupine s kave in napravo za praženje, v kletkah ob trgovini pa so imeli celo tri živalice, ki so “krive” za to slavno kavo, cibetovke.

Kava, ki nam jo je pripravila prodajalčeva žena je bila blaga in zanimivega okusa, cena za vrečko pa astronomska, precej višja kot jo prodajajo v specializirani trgovini v Ljubljani in ocenili smo, da je bila cena navita za turiste, zato je nismo hoteli kupiti.

Na poti proti hotelu smo se ustavili še pri ulični prodajalki duriana, da preverimi še kaj je res v zvezi s tem sadežem. Durian, ki ga je prodajala, je bil velikosti nekje med melono in lubenico.

Lupina je polna koničastih ostrih izrastkov, zato nam ga je odprla kar prodajalka. V notranjosti pa se skrivajo kosi sadeža, ki so videti podobni banani in imajo velike koščice. Presenečeno smo ugotovili, da vonj nikogar od nas ni preveč motil. Družno smo ugotovili, da je malo podoben nagniti čebuli, okus pa je nenavaden, a zelo dober. Pospravili smo en durian, se odločili še za enega, tudi tega s slastjo pospravili in kot je povedal kasneje naš vodič, ki nas je presenečeno opazoval, ko smo pomlatili dva velika sadeža, smo redki  tujci, ki se nam durian zdi dober :-).