Ko sva z Damirjem načrtovala potovanje po Indoneziji, sva razmišljala, da bi Bali kar izpustila iz itinerarja, saj se velikokrat sliši, da je Bali le industrija, da je preveč turističen, da sploh ni nič posebnega….Potem sva se le odločila, da morava o tem, kakšen dejansko je, presoditi sama in sva ga vključila v načrtovano potovanje. In danes sva ugotovila, da nama ni žal. Bali enostavno moraš doživeti, ga vsaj malo spoznati. Za kaj več na tem potovanju tako ali tako ne bo priložnosti, saj bomo tu le nekaj dni. Namenoma smo se izognili najbolj razvpitim lokacijam ob morju, predvsem Kuti in se odločili za Ubud, kulturno središče Balija.
Včeraj smo prispeli na Bali šele pozno zvečer, ker so nam povezovalni let iz Surabaje do Balija, za katerega smo imeli karte, spet odpovedali in smo morali karte zamenjati za drug avion ter čakati nadaljne štiri ure. A to se na potovanju pač dogaja in se nima smisla zaradi takih malenkosti preveč obremenjevati ali biti slabe volje.
Pristali smo v Denpasarju in prestavili ure še za eno uro naprej, tako je zdaj razlika med Balijem in Slovenijo 6 ur. Na časovni zamik smo se že prilagodili in ta dodatna ura nam danes zjutraj ni predstavljala nobenega problema.
Spimo v prijetnem hotelu z diskretnimi depandansami, sredi bujnega zelenja, nad riževimi polji, z bazeni in z lepimi sprehajalnimi potmi. Zelo lepo je. Ves čas v Indoneziji jemo zelo dobro hrano, današnji zajtrk v hotelu pa je prekosil vse odsedanje zajtrke. Hrana je izjemno okusna in zelo raznovrstna. Posebej všeč nam je bilo številno eksotično sadje, med drugim tudi mangostin, pa pasijonke, različne vrste nam neznanih melon, sveže stisnjeni sokovi. Ambient jedilnice je pa prav mističen.
Po zajtrku smo z vodičko in s šoferjem odšli na oglede templjev, ki so glavna zanimivost Balija. Templji so vsepovsod in vsepovod ljudje prinašajo darove ter opravljajo svoje obrede. Ogledali smo si nekaj najbolj znanih iz 9. in iz 11. stoletja.
Vmes smo se ustavili še na plantaži kave, kjer so nam za pokušino pripravili celo vrsto različnih kav in čajev, med drugim tudi Kopi Luwak kavo, ki smo jo poskušali že v Yogyakarti. Vodička nam je pokazala tudi nekaj zanimivih rastlin, ki jih pri nas poznamo le po sadovih, ki jih uporabljamo za začimbe, zdaj pa smo si ogledali rastline v živo. Med drugim smo videli vanilijo, pa kurkumo, kakavovec, ki smo ga celo dobili za poskusit. V zrelem kakavovem plodu so zrna, iz katerih kasneje pripravijo kakav, ovita v okusno meso, ki je po teksturi podobno durianu, le da nima tako močnega vonja.
Lepote narave dopolnjujemo s spoznavanjem kulture. Ena izmed balijskih posebnosti so tudi plesi, ki jih izvajajo plesalci v bogatih kostumih ob spremljavi glasbe. Ogledali smo si predstavo Barong za turiste, ki je krajša različica tiste, ki jo ob svojih ceremonijah v templjih izvajajo za vernike.
V Indoneziji je najpomembnejša hrana riž, ki ga jedo trikrat na dan, pri vsakem obroku. Zato je tudi skoraj vsak primeren kos zemlje zasajen z rižem. Riževa polja so tako rekoč povsod, najlepša pa so terasasta polja, po katerih je Bali znan, saj so izjemno lepa videti in predvsem zelo fotogenična. Seveda smo jih morali videti.Vodička nas je peljala na največja in po njenih besedah najlepša riževa polja v Jatikowih. Po slabi cesti smo se prebijali proti severnemu delu Balija, mimo strnjenih vasi in mimo obdelanih polj, dokler se pred nami ni odprla čudovita dolina riževih teras, mehkih, valujočih oblik, kot so valujoči riževi klasi v vetru. Pogled na riževe terase je res prelep. Žal nismo imeli sreče, da bi kje na polju videli kmeta z značilnim koničastim klobukom :-).
Zadnji dan našega postanka v Ubudu sta si Nataša in Milan vzela prost dan za malo daljše jutranje spanje in za raziskovanje Ubuda, naju z Damirjem pa je najeti voznik odpeljal do tržnice, kjer nakupujejo domačini. Če je le mogoče, si na potovanjih vedno ogledamo lokalne tržnice, saj so vedno izjemno zanimive in vedno odkrijeva nenavadne stvari, ki jih prodajajo na njih. Stojnice na tej tržnici so bile tako nagnetene, da sva se komaj prerivala med njimi, okolica pa je bila zanemarjena, polna smeti in umazanije. Prav hitro sva se pobrala z nje, saj ni bila prav nič mikavna. Po navadi so tržnice tudi v manj razvitih deželah na nek način urejene in prijetne za obisk, ta pa je bila izjema.
Pot smo nadaljevali proti Kuti, ki je najbolj razvpito počitniško mesto na Baliju. Prav zanimalo naju je kako je videti in kaj je tako privlačnega, da turisti, še posebej Avstralci, tako množično drvijo tja. Ko sva prispela do Kute se je pred nama odprl čisto drug svet, sploh ne več prava Indonezija, kot smo jo spoznavali prejšnje dni. Trgovine in lokali enaki kot povsod po svetu, iste verige hitre prehrane :-(. Odpravila sva se pogledat najbolj znano plažo in videla, kaj je tako privlačnega. Kilometri mehke in prijetne mivke, čisto, turkizno modro morje, nikjer nobene gneče, dovolj sence čisto ob zidu, ki loči plažo od ceste, mladi pa vsepovsod, na soncu, v vodi, na surfarskih deskah, čakajoč na valove, ki so prihajajo v presledkih. Povsod eno samo veselje in sproščenost, vonj po počitnicah. Mladenke zagorele kot bi bile domačinke, fantje pa večinoma vsak s svojo surfarsko desko pod pazduho.
Popoldne sva si vzela še nekaj časa za raziskovanje Ubuda, a sva kmalu odnehala. Stara radževa palača, stojnice na kramarski tržnici, gneča na cesti, pločnik ves razmajan in mestoma skoraj neprehoden, nič od tega naju ni posebej prepričalo. Zanimivo je le to, da od vsepovod bodejo v oči reklame za jogo, razne masaže, veliko je trgovin, ki so usmerjene v zdravo, zdravilno in tudi po turistih sodeč je veliko obiskovalcev prišlo v Ubud s posebnim namenom, posvetiti se sebi in svoji osebni rasti.