Java je polna še delujočih vulkanov, ki so za turiste zelo zanimiv cilj. Bromo je tudi še delujoči vulkan, ki tu in tam še izbruhne, sicer pa večino časa le miroljubno puha na plano dim. Če greš pogledat Bromo, moraš obvezno najprej opazovati sončni vzhod na sosednjem hribu in pogledati kako vzhajajoče sonce svoje žarke sprehodi po polju vulkanov. Da ti to uspe, moraš vstati zgoooodaj zjutraj. Ob petnajst minut čez tri zjutraj smo bili že v džipu, ki nas je peljal najprej opazovat sončni vzhod. Šli smo malo bolj zgodaj kot gredo običajno opazovalci sončnega vzhoda, a je bila na vrhu že gneča. Ravno dobro sva z Damirjem pripravila fotoaparata, nekajkrat poskusno pritisnila sprožilec, ko se je že začel na nebu spektakel barv. Oblaki, ki so se obarvali, so vzhajanju sonca dali še pikico na i. Res lepo je bilo videti, še lepše bi bilo, če na vrhu ne bi bilo toliko ljudi.
Ravno ko smo opazovali polje vulkanov, med katerimi je tudi Bromo, je eden od bolj oddaljenih vulkanov začel puhati črn dim. Zanimivo in res je bilo vredno vstati zgodaj.
Po končanem opazovanju vulkanov od daleč, smo se spet usedli v džip in se še kakšnih 45 minut vozili do kaldere Broma. Še kakšen kilometer in pol je bilo pešačenja in 250 stopnic vzpona in že smo se zazrli v žrelo iz katerega se je tokrat le kadilo in niti ni bilo videti preveč strašno. V okolici kraterja se v zraku čuti žveplo in zato lahko malo pečejo oči.
Po ogledu Broma nas je čakala še dolga vožnja do hotela Ijen View, od koder nas jutri čaka še ena tura na naslednji ognjenik Ijen.
Indonezija je, v primerjavi s cenami pri nas, poceni. Predvsem hrana je poceni in zelo okusna. V dobri restavraciji smo se najedli za 6 evrov, izven večjih mest pa tudi za precej manj. Riba na žaru, ki smo jo jedli danes, je bila nekaj več kot tri evre in pol, žal v restavraciji, kjer se je že na daleč videlo, da je v njej največ turistov :-(.