Že drugo jutro zapored smo morali vstati zelo zgodaj, tokrat ob treh, da smo ob štirih odrinili iz hotela proti kraterju vulkana Ijen. Zaradi slabe ceste je vožnja od hotela do vznožja ognjenika trajala kar dobri dve uri, nato smo se zapodili navkreber, po strmi poti proti vrhu. Kmalu na začetku se nam je pridružil domačin in se na vsak način želel pogovarjati z nami, čeprav ni znal skoraj nič angleško. Skupaj smo potem šli proti vrhu in se “pogovarjali”. Naučil nas je tudi nekaj indonezijskih besed, na primer pelan-pelan, kar pomeni bolj počasi (da ne bi preveč hitro lezli v hrib :-))
V kraterju Ijen je rudnik žvepla, ki prihaja na plano uplinjeno, nato pa ga shladijo, da se strdi in to čisto žveplo nato nabirajo delavci in ga peš na ramenih prinašajo v dolino.
Domačin, s katerim smo se med potjo na vrh kar nekako sporazumevali, nam je povedal, da je tudi on nosač žvepla in da ga vsakič iz kraterja prinese po 70 kg, nekateri drugi, ki so močnejši pa tudi 90 celo do 100 kg. Za to, da iz kraterja prinese 70 kg žvepla in ga nato odnese še v dolino (približno 500 m višinske razlike) dobi 50.000 indonezijskih rupij, kar je nekaj več kot 3 evre.
Pot na vrh je bila večji del precej strma in drsljiva, šele na koncu se je položila in zagledali smo krater z velikim jezerom na sredini, iz njega pa se je močno kadilo. Rudarji so drug za drugim prihajali iz brezna s težko naloženimi košarami z žveplom, nekateri so na koncu na vrh že komaj prilezli, pa jih je čakal še dolg spust do doline.
Damir se je odločil, da se spusti v krater, česar sicer ne priporočajo, a si je želel ogledati kako pridobivajo žveplo. Ostali smo ga počakali zgoraj in oprezali kako se iz kraterja vali zadušljiv dim. Po kakšni uri se je navdušen vrnil iz kraterja, skupaj z našim močno otovorjenim sogovornikom, ki mu je na dnu pokazal kako lomijo trdo žveplo. Iz zemlje po ceveh prihaja uplinjeno žveplo, ki ga hladijo z vodo, da se utekočini, nato počakajo še, da se strdi in ga razbijajo na kose, ki jih nato rudarji nalagajo v lesene košare.
Ko smo se poslovili od rudarja, smo se spustili po pobočju spet v dolino in se odpravili na dolgo pot do Surabaje, od koder se bomo jutri podali na Borneo, pravzaprav je pravo Indonezijsko ime za Borneo Kalimantan. Borneo je pa mednarodno ime. Tako nam je razložil naš vodič. Tudi nekateri drugi indonezijski otoki imajo mednarodno ime in indonezijsko ime. Tako je na primer indonezijsko ime otoka Celebes Sulawesi.
Indonezija je bila dolgo časa nizozemska kolonija, nato pa so bili med vojno nekaj let okupirani od Japoncev. V času pod Nizozemci je Indonezija doživela velik napredek in vsi vodiči predvsem po osrednjem delu, po Javi so veliko razlagali kaj vse so Nizozemci med svojo vladavino naredili za napredek svoje kolonije.