Zgodaj zjutraj smo se odpravili na letališče v Surabaji, saj smo imeli let na Borneo ob 8:55. Na letališču pa šok. Direktnega leta v Pangkalanbun, za katerega smo imeli kupljene karte ni več :-(. Na informacijah smo izvedeli, da je letalska družba Kalstar ta let ob določenih dneh tedna ukinila in da bomo dobili nove karte za Sampit, kjer bomo presedli na letalo za Pangkalanbun. To so menda sporočili naši agenciji, ki nam je kupila karte, a ta tega očitno ni opazila 🙁 Karte smo dobili, se šli čekirat, oddali prtljago, kar je bilo videti precej po domače, saj so enega od naših kovčkov pozabili označiti in je potem eden od uslužbencev tekel za njim in ga označil, a smo si mislili, bo že, tu je pač tak sistem. Letalo je imelo zamudo, a to je v Indoneziji bolj pravilo kot izjema, zato se nismo pretirano vznemirjali. V Sampitu smo potem počakali na naslednje letalo. Še preden smo odleteli naprej pa nov šok. Eden izmed letaliških uslužbencev nas je prišel obvestit, da so našo prtljago in prtljago še treh Nizozemcev, ki so prav tako potovali v Pangkalanbun, pomotoma naložili na letalo za Jakarto 🙁 in je že odletelo. Zagotavljal nam je, da bo prtljaga ob šestih zvečer že v Pangkalanbunu, a kaj ko smo se mi morali že popoldne vkrcati na ladjo za Tanjung National Park. Agent iz Pangkalanbuna nam je potem obljubil, da pripelje s hitrim čolnom prtljago za nami. Malo smo dvomili, da bomo prtljago res dobili še isti dan, a je nato dejansko prišla :-). Tako smo bili le nekaj ur brez nje in je pravzaprav sploh še nismo pogrešali.
Na letališču v Pangkalanbunu nas je nasmejana pričakala naša kalimantanska vodička in nas odpeljala do ladje. Vkrcali smo se in že tudi odrinili, saj se nam je zaradi naše zamude že mudilo.
Tanjung Puting je ogromen nacionalni park v katerem domujejo zaščiteni orangutani. Le še tu na Borneu in na Sumatri živijo v naravi. Ker jih je tako zelo malo, so zaščiteni. Ni lepšega kot videti žival v njenem naravnem okolju. Živali v živalskih vrtovih nikoli niso videti tako srečne in sproščene kot so v naravi. Večkrat kot vidim živali v naravi, težje jih opazujem v kletkah.
Ko smo z ladjico, ki jo imenujejo klotok, pluli po reki, ki razmejuje Tanjung Puting od ostalega ozemlja, navzgor in opazovali deževni gozd ter poslušali oglašanje neštetih živali, gledali spreletavanje ptic in videli že prve opice, izgubljena prtljaga sploh ni bila več pomembna tema. Klotok ima dve palubi, spodnja je za osebje, to so kapitan, pomočnik, kuhar in vodič, zgornja, z lepim razgledom na reko, pa je za goste. Opremljena je z mizo in stoli, zvečer pa osebje pripravi posteljo kar na prostem, zaščiteno le z mrežo proti komarjem. Tako džunglo doživiš ponoči čisto od blizu in slišiš kakofonijo glasov neštetih nočnih živali, ki veselo pojejo, ščebetajo, brlizgajo, oddajajo hreščeče zvoke, cvilijo…
V nacionalnem parku poleg orangutanov živijo še nosate opice, makaki in giboni , divji prašiči, pa tudi krokodili in pitoni ki jih žal nismo videli.
Do prvega mesta kjer je mogoče opazovati orangutane smo prispeli zadnji trenutek in že zagledali prve orangutane, ki so se povzpeli na poseben oder, kamor so jim skrbniki parka natrosili sadja in v skledo nalili mleko. Kako lepi so orangutani, kar dih smo zadrževali, ko smo jih opazovali kako so se hranili, komunicirali drug z drugim, nas opazovali in se potem siti odpravili naprej ter prepustili mesto naslednjim. Nekatere samice pa so si prestrašeno natlačile usta z bananami, pograbile še nekja banan v roke in šle zaužit svoj obrok raje na drevo. Ko so se vse najedle in si nas ogledale, so šle naprej svojo pot.
Kuharica, ki nam je kuhala na ladji nas je vsak dan razvajala s tipičnimi indonezijskimi jedmi, vsakič, ko smo se vrnili na ladjo nas je čakalo kakšno presenečenje, recimo v testu za palačinke pečene banane.
Ob reki so tri mesta kjer ob določenih urah hranijo orangutane. Na drugem mestu jih hranijo ob devetih zjutraj, zato smo kar kmalu odpluli naprej z našega prvega mesta za spanje. Na kratkem trekingu skozi deževni gozd nam je naša vodička pokazala različna zanimiva drevesa in druge rastline, med drugim tudi mesojede rastline s čašicami vode.
Že smo bili na mestu za hranjenje, kjer smo imeli srečo, saj je prišel jest tudi največji samec, vodja tropa in smo si ga lahko ogledali v vsej njegovi veličini. Zaščitniško je pazil na svoj trop in čakal, da so se vsi najedli in napili mleka. Orangutani so res neverjetne živali in v očeh jim prav hitro lahko opaziš inteligenco. Ko je eden izmed mladičkov izpil zadnje kaplje mleka iz sklede, si je skledo poveznil na glavo in pogledal v smeri proti skrbniku češ poglej, skleda je prazna, ali bo še kaj mleka? Skrbnik je pristopil in nalil še mleka in mladič je zadovoljno popil še nekaj požirkov.
Orangutani, ki hodijo jest na tri mesta v tem nacionalnem parku, so le manjši del vseh prosto živečih opic v parku in so zaradi stika z ljudmi navajeni, da jih gledajo, zato se tudi niso čisto nič trudili se umakniti ljudem. Nekajkrat so, ko so zapuščali prostor za hranjenje, šli kar med nas in po poti naprej v gozd.
Neverjetna izkušnja je biti skupaj s prostoživečimi orangutani, brez ograj, na njihovem ozemlju.
Zadnja postaja je bila kamp Leakey. Tanjung Puting National park je rezultat dela in prizadevanj izjemne ženske dr. Birute Galdikas, ki je ena izmed treh angelov, ki so naredile največ za opice. Ostali dve sta Jane Goodal za šimpanze in Diane Fossey za gorile. Tudi v kampu Leakey smo opazovali orangutane med hranjenjem in našega izleta v džunglo Bornea je bilo že skoraj konec. Na poti nazaj na izhodišče smo si nasproti Tanjung Harapana-to je drugega mesta za hranjenje, pogledli še značilno revno indonezijsko vas v kateri lahko otroci le sanjajo o takih stvareh kot je računalnik, saj nimajo niti elektrike, starši pa velikokrat niti denarja za čevlje otrok.
