Na dan poroke smo se odpravili z Manhattna proti East Brunswicku. Že doma smo rezervirali rent a car s prevzemom na Manhattnu. Poslovalnica je bila točno nasproti našega stanovanja tako da smo se brez večjih težav vkrcali v dva avtomobila, naložili prtljago in se odpeljali. Treba se je bilo le še prebiti z Manhattana skozi Lincolnov tunel na drugo stran v Jersey. GPS zaradi visokih stolpnic deluje precej nezanesljivo, a smo ugotovili, da je logika vzdolžnih avenij in prečnih ulic zelo praktična, tako da smo brez težav, kljub zapletenemu prometnemu režimu, prišli do tunela, ki pelje z Manhattna pod Hudson river na drugo stran. Po dobri uri vožnje smo prispeli do hotela, kjer smo prenočevali, poroka pa je bila v nekaj kilometrov oddaljenem dvorcu. Iz hotela je vsakih petnajst minut vozil do tja avtobus.
Zgodba kako smo sploh prišli do tega, da smo šli v New York na poroko daljnih ameriških sorodnikov je prav zanimiva. Začelo se je spomladi daljnega leta 1924.
Na sliki je družina Fišer v Rogaški Slatini, ki je vezni člen med nami in ameriškimi sorodniki. Slika je nastala spomladi leta 1924, ko se je zbrala razširjena družina. V sredini je mama Fišer, okrog pa so njeni otroci z ženami in možmi. Ženinova prababica in pradedek najine hčerke Neve sta bila brat in sestra. Ženinova prababica je prva ženska, ki sedi z leve, Nevin pradedek je prvi moški z desne, z deklico v naročju. Nevina babica je še v trebuhu njene mame, ki stoji kot prva ženska levo od pradedka. Ker je bila teta Nančka poročena z Židom, dunajskim zdravnikom Julijusom (stoji levo od Nevinega pradedka), sta Nančkin sin Hans in njegova žena Gerta pred drugo svetovno vojno, ko so začeli v Avstriji preganjati Žide, emigrirala v Ameriko. Oba sta bila na Dunaju študenta medicine in kar čez noč so vsem Židom prepovedali šolanje. Tako sta se odločila in po krajšem bivanju in študiju medicine v Baslu v Švici emigrirala v Ameriko in tam končala študij. Po vojni se jima je pridružila še teta Nančka in kasneje še Nančkina hči Helena s sinom. Z leti, ko so sestre in bratje pomrli, so stiki z ameriškimi sorodniki zamrli. Gerard je pred nekaj leti, ko je dirigiral na koncertu v Zagrebu, zadnjič obiskal Damirjevo mamo, dokler nista Neva in Vid, ko sta bila pred nekaj leti v New Yorku, poiskala hišo kjer so živeli Schwarzovi in znova navezala stike z Jeanette. Lansko leto sta bila Jeanette, ki je Nančkina vnukinja, in Jeanettin sin Jordan v Sloveniji in sta nas povabila na Jordanovo poroko. Pa smo šli. Vsi, Neva s svojo družino, z obema otrokoma in midva.
Želeli smo si srečati še preostanek številne družine. Hans in Gerta sta imela tri otroke: Jeanette, ki ima štiri otroke, Bernice, ki ima dva otroka, in priznanega dirigenta in trobentača Gerarda Schwarza, ki ima tudi štiri otroke.
Na poroki, v prelepem dvorcu, obdanem z negovanim vrtom, smo imeli priložnost srečati skoraj vse sorodnike in zanimivo, mnogo potomcev Fišerjev je zdravnikov. Neva, Vid, Gerardova hčerka, njen mož, Jeanettin sin Darren, Helenin sin Mickey…. nadaljujejo zdravniško tradicijo. Ker smo prišli na poroko tako od daleč, smo bili pravi magnet za vse sorodnike, ki so nas želeli spoznati. Bernicin sin in njegova žena sta se že napovedala, da prideta v Slovenijo, iskat korenine prednikov :-). Očitno se bodo stiki nadaljevali :-).
Po poroki smo se odpravili naprej, v Woodbury. Dan pred odhodom domov je bil rezerviran za nakupe, v Woodbury-ju v outletih. Zaradi praznika-labor day, so nas pričakali ogromni popusti in vrečke so se hitro polnile. Vsaj v Ameriki se še najde kakšna trgovina, ki je pri nas še ni :-). Nato nas je čakala še dolga pot domov. Ves čas me je po malem skrbelo kako bosta pot prestala Julija in Maj. Devet ur preživeti na letalu je naporno že za odrasle, kaj šele za otroke, leto in pol staro Julijo in štiriletnega Maja. A se je izkazalo da imata popotništvo v krvi. Tako pot v Ameriko, kot nazaj in teden dni popotovanja po Ameriki in nato še en teden na Manhattnu in na lokaciji poroke sta preživela kot prava svetovna popotnika. Še sprememba ure ju ni pretirano iztirila.
Iz Woodburyja smo se odpeljali naravnost na letališče. K sreči smo po Nevini zaslugi šli na pot pravočasno, saj se je nad Manhattnom promet zelo zgostil in kar precej kilometrov smo napredovali zelo, zelo počasi. Po eni uri počasnega premikanja, ko je bila povprečna hitrost 10 km/uro, sem začela že malo zaskrbljeno opazovati uro in preračunavati koliko še imamo do letališča. Ura je tekla veliko hitreje kot običajno! Zavidala sem potnikom, ki so zavili proti letališču La Guardia, kjer se je promet odvijal tekoče, mi pa smo v smeri letališča JFK še kar po polžje napredovali. K sreči se je malo pred letališčem promet sprostil in po brzinski oddaji avtomobila smo že bili na letališču, na poti do terminala. Najprej vlakec, nekaj postaj, nato še pešačenje, pa kontrola pred vstopom, uf končno smo bili na gatu in že nekaj minut po tem ko smo prispeli, so začeli z vkrcavanjem. Potem je šlo vse gladko. Otroka sta na letalu zaspala in spala celo pot do Benetk. Doma nas je pričakalo sonce, pot od Benetk do doma je minila hitro in že smo začeli premlevati vtise s potovanja. Spomini na kup simpatičnih sorodnikov, na velemestni Manhattan nas bodo spremljali še dolgo.