Ikonski Staten Island trajekt naju je popeljal iz pristanišča ob Battery Parku na Staten Island in nazaj. Vpadljivo oranžna ladja je newyorška ikona in brezplačen prevoz od Manhattna do Staten Islanda je magnet za obiskovalce New Yorka, saj je z ladje prekrasen pogled na Manhattan, poleg tega pelje trajekt mimo kipa svobode in v daljavi se vidi tudi Ellis Island.
Ko sva se odpravila zjutraj proti južnemu koncu Manhattna, nisva vedela, da je del podzemne železnice do Battery Parka zaprt. Na predzadnji postaji so nas uslužbenci obvestili, da vlak ne vozi naprej in da moramo na avtobus, ki vozi po progi podzemne. Brez posebne ihte in gneče sva prestopila na avtobus, ki je ustavil čisto pred pristaniščem. V čakalnici je bila nepopisno število ljudi, ki so čakali, da bodo šli na trajekt. Na prvi pogled je bilo videti, da je nemogoče, da se bomo vsi vkrcali, a ko so odprli vrata in se je množica vsula na trajekt, smo se lahko vkrcali vsi, pa še precej prostora je ostalo! Kar porazgubili smo se po ogromni ladji.
Vsakič znova se z Damirjem čudiva kako vse stvari kar se tiče turizma v Ameriki tečejo gladko. Nikjer nobenih neprijetnosti, nepotrebnega čakanja, zapletov. ne vem ali imava midva srečo ali pa je vedno tako.
Čeprav so na nebu viseli sivi oblaki, so bili pogledi na Manhattan in na mogočni kip svobode prelepi.
Medtem ko sva se vozila s trajektom, so se oblaki razkadili, spet se je pokazalo sonce in ležerno sva obsedela v Battery Parku na eni izmed številnih klopi, s pogledom na kip svobode. Opazovala sva mimoidoče, turiste, ki so se vkrcavali na različne ladjice, ki so vozile na oglede kipa svobode in na Ellis Island.
Ko nama je začelo presedati posedanje, sva se odpravila na kosilo v East Village in nato naprej v znano in opevano kitajsko četrt. Na ulicah naju je pozdravila kitajščina. Ja, vsi mimoidoči Kitajci so govorili kitajsko. Kako so uspeli ohraniti svojo skupnost tako homogeno in sredi Amerike ohraniti tudi svoj jezik? To isto sva ugotavljala že v Miamiju za kubansko skupnost, kjer marsikdo po desetletjih življenja v Ameriki sploh ne zna angleščine. Kitajska četrt naju ni presunila. Nič posebnega nisva videla, je bila pa zato pot proti stanovanju posuta z različnimi težavicami. Začelo se je že na prvi postaji podzemne, ker je bila zaprta in do prve delujoče postaje je vozil avtobus. No dobro, bova že. Potem je bil na postaji, kjer bi se morala vkrcati na podzemno požar. Najmanj deset velikih gasilskih avtomobilov je bilo na cesti in so čakali na posredovanje. “Greva pa peš do naslednje postaje”, sva si rekla. Pot se je za utrujene noge kar vlekla, potem pa za nameček nisva našla vhoda na postajo. Končno sva ga zagledala v neki stavbi. Nikjer na ulici ni bilo nobene oznake za podzemno, vhod je bil pa za vogalom, ne tam kjer bi ga človek pričakoval. Nekaj postaj s podzemno in že sva bila v stanovanju. Naše bivanje na Manhattnu se je iztekalo, čakala nas je še poroka.
