Vulkani v Indoneziji so “must see”. Že doma sva načrtovala, da se bova povzpela na vulkan Sibayak, za katerega je izhodiščno mesto Berastagi. Tako je bila naša naslednja postaja to živahno mesto do katerega smo se prebili po kar nekaj urah vožnje po res slabih cestah. Med potjo smo se na železniški postaji v Binjalu poslovili od Cecilije, ki je odletela v Jakarto. Adi, naš novi šofer Faisal in midva pa smo sami nadaljevali pot. Ob poti so prodajali durian in nagovorila sva oba vodiča, da se ustavimo in si privoščimo ta zanimivi sadež z močnim vonjem. Midva z Damirjem spadava med tiste “zahodnjake”, ki ga obožujejo in kadarkoli greva v dežele kjer raste, ga jeva. Skupaj smo zmazali kar dva sadeža. Njami!
Berastgi je zelo znan po tržnici, kjer prodajajo vse vrste za nas Evropejce eksotičnega sadja. Z velikim pričakovanjem sva se z Damirjem odpravila na tržnico, kjer so se res prodajni pulti šibili od ogromnih količin sadja, ki zelo dobro uspeva na tem območju, ki je na višini okrog 1300 m. Tu je malo hladneje kot v nižjih predelih in predvsem manj soparno.
Nakupila sva različnih vrst sadja, ki pa so ga prodajalci prodajali po precej zasoljenih cenah. Za turiste pač! Nekatere od številnih vrst sadja dobimo tudi v naših trgovinah, nikoli pa v trgovinah pri nas še nisem opazila sadja, ki ima lupino čisto tako kot kačja koža. Znotraj je podoben kot česen, le da ima koščice in malo hrustlja, Prav okusen sadež. Poleg tega sva kupila rambutan, duku, banane in mangostin. Tako sva zvečer v hotelu imela pravo sadno pojedino.
