Pred približno 75000 leti je izbruhnil super vulkan Toba, ki naj bi po nekaterih teorijah povzročil globalno ledeno dobo, dolgo tisoč let. Danes je na mestu kraterja veliko jezero Toba, sredi jezera pa otok Samosir, ki je velik kot celoten Singapur. Jezero je postalo priljubljen turistični kraj za domačine in tudi za tujce.
Na poti od Berastagija do jezera Toba smo se ustavili v vasici Linga, kjer je ohranjena originalna hiša ljudstva Karo Batak, ki so dolga stoletja živeli odmaknjeno in ohranjali svoje običaje. V vasici nas je pričakal lokalni vodič, ki je predstavil zgodovino svojega ljudstva in običaje ter nas popeljal po tradicionalni hiši.
V tradicionalni hiši je bilo pet ognjišč, vsako ognjišče sta si delili dve družini. Tako je v eni veliki hiši lahko skupaj živelo tudi do petdeset ljudi, ki so bili do pokristjanjevanja v dvajsetem stoletju animisti. Pod hišo je bil prostor za živali, nad skupnimi prostori pa so hranili hrano in drva. Stranišče so imeli zunaj. Vodič nam je predstavil kako so ženske rojevale na pragu doma, sede na stopnici pri vhodu, otroka pa so rodile v škaf z vodo. Torej se trendi rojevanja zdaj ponekod vračajo na običaje izpred davnih let.
Za hišo, ki je stara dvesto let, vzorno skrbijo in vsakih nekaj let obnavljajo streho, ki je prekrita s palmovimi listi. Vzdrževanje financirajo s prostovoljnimi prispevki turistov in s prodajo avtentičnih spominkov. Z Damirjem sva kupila “koledar” s katerim so izbirali mesec poroke med mladima. Nevesta je morala na slepo izbrati med dvanajstimi paličicami, s katerimi so bili določeni meseci in mesec, ki ga je izbrala naj bi bil “dober” mesec za poroko in za uspešno skupno življenje. Družine-klani ljudstva Batak so imeli vsak svojo bravo in poroke med mladimi iz istega klana so bile prepovedane. Če sta se mlada dva kljub temu želela poročiti, sta bila izgnana iz vasi.
Naslednja postaja do jezera Toba je bil slap Sipiso-piso. Kakšno zanimivo spevno ime ima! Faisal naju je pripeljal do parkirišča s katerega slap gledaš navzdol, do vznožja slapa (200 m višinske razlike) pa vodijo strme stopnice. Ko sva Faisalu omenila, da greva dol do vznožja, kjer voda pade za zemljo, se mu je zelo oddahnilo, ko sva rekla, da lahko greva tudi sama. Indonezijci prav nič radi ne hodijo peš, kaj šele da bi se vzpenjali v hrib. Slovenci se pa ne damo. Če se le da, nekam rinemo. Stopnice so se izkazale za kar podvig, saj so slabo ohranjene, ponekod zelo visoke, pa še zelo vroče je bilo in na dnu naju je napadlo na milijone komarjev. A sva se hitro poškropila z Jungle formula proti komarjem, ki vsebuje zelo učinkovit deet. Komarji so zavihali nosove in niti eden naju ni več pičil, ko sva plezala nazaj gor. No spust do dna je bil vreden napora, slap je šele spodaj razkril vso svojo lepoto.
Še nekaj vožnje do jezera Toba, kjer smo se vkrcali na trajekt in končno prispeli v vasico Tuk Tuk, do najinega hotela Zoe’s Paradise, ki je čisto ob obali.
Razgled z najinega balkona je bil spet zelo lep :-).
Na večerjo sva se odpravila v restavracijo Hot Chilli, ki je kakšen kilometer stran od hotela. Riba v omaki na način ljudstva Batak in svinjina narezana na koščke v omaki ter zraven rdeči riž in zelenjava so bili odlični in ravno prav je bilo, da sva se po obilni večerji še dobro sprehodila do hotela.