Dopoldne v Kuti sva izkoristila za kopanje in poležavanje na plaži. Čisto prazna peščena plaža s turkiznim morjem je bila po napornem potovanju kot nalaščč za kratek počitek. Valovi so sproti brisali stopinje v pesku in se zaganjali na kopno, v daljavi so nizko pristajala letala v Denpasarju, midva pa sva plavala, se nastavljala soncu in uživala. Ko je Damir hotel posneti najin mali raj še iz zraka, dron ni hotel vzleteti in na zaslonu se je pojavilo obvestilo, da sva v coni letališča, kjer je letenje z droni prepovedano. „Veliki brat“ vse ve.



Popoldne smo si šli še enkrat pogledat tempelj Tanah Lot, ki je bil dostopen, saj je morje zaradi oseke pustilo pot do templja prosto, s tem pa je tempelj tudi izgubil nekaj svoje magičnosti. Poleg tega so se zaradi vlage spuščale še meglice in fotogeničnost templja se je kar nekam izgubila.



Za zaključek potovanja smo šli zvečer z vodičem na večerjo v Jimbaran, kjer so ob obali najboljše ribje restavracije na Baliju. Mize so postavljene na peščeni obali, okrašene z lučkami, dobra hrana, sončni zahod…romantika! Čudovit zaključek potovanja in zelo lep spomin na Bali.

Rommi, najin vodič naju je v nedeljo zjutraj prišel iskat v hotel in naju odpeljal na letališče. Na poti na letališče nama je povedal, da je bil že pri nedeljski maši v katoliški cerkvi v Kuti, čeprav je sicer doma z Jave. Je namreč katolik. Njegova žena je pa protestantka iz Tane Toraje in potem vsako nedeljo hodita pravično enkrat k maši v katoliško cerkev in drugič k protestantskemu bogoslužju. Tako sta oba zadovoljna. Zanimivo!
Dopoldne sva imela letalo iz Denpasarja v Jakarto in nato proti večeru naprej proti Dohi. Iz Dohe pa naprej v Zagreb. Vse je teklo gladko, tokrat je vsa prtljaga prišla z nama, nič se ni izgubilo. Razen da so kovčki dobili nekaj dodatnih poškodb. A na to sva že navajena.
Ker sva bila na potovanju se nama je zdelo, ko sva se vrnila, da septmebra sploh ni bilo. Kar preskočila sva ga. Potovanje je res vedno odklop.