Na poti iz Lovine v Ubud smo imeli v načrtu ogled templja Lempuyang z instagramsko najbolj slavnimi vrati. Ko smo se prebijali po strmi cesti proti templju, sem razmišljala, da smo zgodnji in ker je tempelj tudi zelo odmaknnjen od vseh turističnih krajev na Baliju, da v njem zagotovo ne bo gneče. Kako zelo sem se zmotila mi je bilo jasno, ko sem videla ogromno avtomobilov, ki so bili parkirani ob cesti pred in za templjem. Ob slavnih vratih pa še en šok. Delili so listke s številkami, vrstni red za fotografiranje. Mi smo dobili številko 365, ko je bila na vrsti šele številka 203! Takoj so nas opozorili, da bo čakanja najmanj za dve uri! Kaj takega! Poleg tega so se podjetni Balijci domislili, da imajo ob vratih pomočnika, ki pomaga pri fotografiranju J. Seveda nismo čakali na vrsto. Vmes, ko so se zamenjevali na prizorišču, sva posnela tole fotografijo:
Sva pa z Damirjem ugotovila kako fotografirajo, da je videti kot da so ta vrata v vodi in se vidi odsev in sva še midva poskušala.
Za tolažbo ker nisva dobila fotografije med vrati, sva se fotografirala na nekaj drugih “romantičnih” točkah. V bistvu so se obiski templjev sprevrgli v neokusno lovljenje fotografij za na Instagram.
Najbolj svet od vseh templjev in tudi najstarejši na Baliju je tempelj Besakih, ki smo ga obiskali zatem. Balijci so ob tem templju organizirali prevoz turistov z motorji do vhoda, vsaki skupini dajo tudi vodiča in seveda vsak se mora zaviti v sarong kakor zapovedujejo običaji za obisk svetega mesta. Z Damirjem sva urno zavihala vsak svoj sarong in se usedla na motor, vsak za svojega voznika in že smo se peljali po hribu navzgor. Vsega skupaj le nekaj sto metrov, ki bi jih prav z lahkoto tudi prehodila, a Balijci želijo biti do obiskovalcev prijazni. No nazaj grede je bilo treba peš.
Ker na potovanjih vedno rada tudi kaj dobrega pojeva in obiščeva kakšno res dobro restavracijo, je Damir izbrskal, da je v Ubudu restavracija Locavore, ki se uvršča med najboljše azijske restavracije. Rezerviral nama je mizo in ker je restavracija le nekaj sto metrov od najinega hotela v Ubudu, sva šla tja kar peš. Hrana je več kot upravičila sloves Locavore. Izjemni so bili prigrizki pred devet hodnim menijem, pa tudi vse ostalo je bilo enkratno, vključno z ambientom, kjer imaš z mize razgled na kuharje, ki hitijo s pripravljanjem res natančno zloženih jedi. Okusi, ko se sestavine vsake jedi pomešajo, so bili neverjetno dobri in skladni. Ob jedeh so stregli ustrezne koktajle, ki so dopolnjevali hrano, vse iz lokalnih sestavin.
Super zaključek napornega dneva je bil.