Od Upingtona do vhoda v Park Kalahari je okrog 250 km. Cesta do tja je odlična, asfaltirana, ravna in čisto prazna. Celoten Kalahari v Južni Afriki je ograjen in vhod je odprt le v dnevnem času, ponoči vstop v park ni mogoč. Recepcije na vhodih in v vseh kampih so urejene tako, da se morajo ljudje vsakič prijaviti in odjaviti ko prihajajo in odhajajo, četudi preživijo več dni v istem kampu in se odpeljejo le na safari. Tako imajo uslužbenci pregled nad tem kdo je v parku in če se nekdo zvečer ne prijavi, da se je vrnil z vožnje po parku, ga začnejo iskati.
Ceste po parku so peščene in ker niso utrjene, zaradi vozil hitro nastanejo hribčki, nanizani eden za drugim, ki ti dodobra pretresejo kosti. Zato vsak dan s posebnim grederjem ceste spet poravnajo. Ob cestah so tudi počivališča-prostori za piknike z mizami, žari in sanitarijami, kjer lahko obiskovalci izstopijo iz avtomobilov. Sicer je zapuščanje vozil zaradi varnosti prepovedano. Sanitarije so za divjino presenetljivo čiste in večinoma lepo urejene, opremljene celo s toaletnim papirjem.
Kamp Twee Rivieren (dve reki), ki je bil naša prva postojanka, je čisto na začetku ob vhodu v park in je dobil ime po sotočju dveh rek, ki sta tekli skozi Kalahari: Nossob in Aoub. Ob njunih posušenih strugah vodijo ceste daleč v notranjost Kalaharija.
V Kampu Twee Rivieren sva spet dobila lepo vzdrževano, udobno, klimatizirano hišico z lastno kopalnico in wc-jem, na hribčku, s čudovitim razgledom. Kamp ima vse kar potrebuješ, da lahko preživiš lepe počitnice kar na enem mestu, restavracijo, trgovino, celo bazen. A seveda sem prihajajo ljudje večinoma zato, da se odpeljejo gledat divje živali.




Naju pa je presunilo tudi čudoviti zvezdnato nebo. Zaradi le majhnega svetlobnega onesnaženja je na nebu videti ogromno zvezd. Uro sva si navila za ob treh zjutraj in sva že prvo noč fotografirala zvezde. Čeprav je bilo čez dan zelo vroče, se je ponoči močno ohladilo in dodatna oblačila so sredi noči prišla še kako prav, še posebej, ker sva vstala iz tople postelje. A ni nama bilo težko vstati, pogled na nebo, posuto z neštetimi migetajočimi zvezdami, za katere se zdi, da so na dosegu roke je res nekaj posebnega. S pogledom se kar potopiš v skrivnostno vesolje.
Naslednji dan smo se odpravili prosti Nossobu, med potjo pa smo seveda opazovali živali. Ko smo se peljali po planjavi, smo naenkrat zagledali, kako se nekaj praši. Čreda antilop je tekla čez cesto in potem kar naenkrat se prah usede in pred nami , le kakšnih dvajset do petdeset metrov od ceste, smo zagledali geparda (čito), ki je pravkar ujel plen-odraslo antilopo. Dantes je ustavil avto in strmeli smo v z jutranjimk soncem obsijano čito, ki je čisto pri miru trdno držala antilopo za vrat. Kar nekaj minut je bila čisto pri miru, da je uplenjena antilopa poginila. Še preden je popustila prijem, se je od nekod pojavil šakal, ki si je željno ogledoval plen. Kaj se je to v daljavi premaknilo, je vprašal Dantes. Z avtom smo se pomaknili kakšnih sto metrov dalje, ko smo naenkrat zagledali leoparda, ki je prečkal cesto in sploh ni opazil čite s plenom. Povzpel se je na hribčke in se naenkrat ustavil, ko je opazil čito s plenom. Jadrno se je odpravil nazaj navzdol, čita pa je napeto opazovala kaj se dogaja. Celo vstala je, da je bolje videla. V tem je leopard že prišel v bližino, zarenčal na čito, ki se je odmaknila od plena in že je bil pri plenu leopard. Šakal, ki je videl, da bo ob malico, je začel od daleč besno lajati, čita pa je na varni razdalji jezno strmela v leoparda. Leopard je začel vleči plen proti najbližjemu drevesu. Kako močne čeljusti ima! Meter po meter je vlekel najmanj dvakrat težjo antilopo proti robu ravnice. Čita je opazila, da le malo manjka in plen ne bo več dosegljiv, zato se je pognala v leoparda, ki pa jo je le z enim besnim skokom pognal v beg. Bitka je bila izgubljena. Kakšna predstava je bila to. Dantes je omenil, da v vsej svoji karieri vodiča kaj takega še ni videl. Leopard je ukradel čiti plen!





