Zjutraj, ko smo se privezali ob pomol, nas je pozdravil orkester bahrajnskih glasbenikov in pozdravna glasba je bila sumljivo podobna škotskim melodijam z dudami. A je bilo kljub temu lepo, občutek smo dobili, da smo zaželeni gostje.
Država Bahrajn se mi je vedno zdela skrivnostna. Ne vem zakaj, morda sem kdaj prebrala kaj, kar me je vzbudilo občutek skrivnostnosti. Zato sem si še posebej želela videti kakšen je Bahrajn, ali je podoben modernemu Dubaju ali pa je življenje bolj tradicionalno arabsko.
Za ogled Bahrajna sem tako že doma izbrala »ladijski izlet«, ogled glavnega mesta Manama, da bi ob vodenem izletu dobili boljši vpogled v življenje. A moja odločitev se je izkazala za napačno, saj je bila vodička ena najbolj redkobesednih vodičev kar sem jih doživela do sedaj, pa še organizacija ji je delala velike težave. Škoda, veliko bolje bi bilo, da bi šli na ogled Maname kar sami. Zagotovo bi izvedeli veliko več. Na prvi pogled pa smo dobili vtis, da Bahrajn po urejenosti zaostaja za Dubajem, kaj šele za Doho.
Prva postaja je bil ogled dobro ohranjene trdnjave Qal’at al-Bahrain.
Vodička nase je pustila, da smo se sami odpravili do trdnjave, nobene razlage, nič. Nato smo se zapeljali do bazarja. Bazarji so so vsepovsod podobni. Povsod diši po začimbah, kadilu, barve so žive.
Še na nekaj foto točk
in do mošeje Al Fatih, kjer pa so ravnokar začeli z molitvami in niso spuščali turistov vanjo. Škoda za zamujeno priložnost.
