Ceste v Botswani so vse peščene in vožnja poteka zelo počasi. Po nekaj urah guncanja in prebijanja po kolesnicah iz mivke smo prispeli v Ihaho, našo naslednjo lokacijo za tabor. Že na poti do vhoda v kamp smo lahko opazovali številne živali, ki jih privablja obilica vode v reki Chobe. Ko smo prispeli na parcelo, ki so jo na vhodu določili za na tabor, se je pred nami odprl prekrasen pogled na reko in na krdelo slonov, ki so se pomikali vzdolž reke.
Strmeli smo v te čudovite živali, ki so bile tako blizu nas. Prečudovit prizor! Kar nismo mogli nehati opazovati kolone slonov, ki je počasi prečkala reko in izginjala v ravnini Namibije, tako da je Dantes moral kar nekajkrat omeniti, da je čas, da gremo na vožnjo po parku.
Na vožnji po parku smo naleteli na veliko čredo bivolov, ki so s svojimi rogovi, ki so videti kot frizure s prečko, zabodeno strmeli v nas.
Izza grmov so nas žirafe radovedno opazovale in nepretrano mulile listje, ki so ga spretno smukale iz trnastih grmov, impale in kuduji so se komajda umaknili pred avtomobilom, medtem ko so nas radovedno opazovali in se čudili kakšne so to čudne živali z rohnečimi trebuhi. Ob robu reke se je pisan krokodil grel na soncu, mimo pa so se sprehajale zebre.
Sanjsko! Ko sva z Damirjem ob jezercu zagledala žirafo in njen odsev v vodi, sta najina fotoaparata škljocala kot za stavo. Take prizore si človek želi ohraniti za vedno, spominom je potrebno pomagati s fotografijami.
Ptic je v parku resnično veliko. Beloglavi orel je razprl svoje peruti in odletel.
Do tabora smo prišli dovolj zgodaj, da smo ujeli še sončni zahod. Na poti do naših šotorov so nas pozdravile žirafe, ki so prišle v kamp in so smukale listje le kakšnih dvajset metrov od najinega šotora. Sončni zahod je bil prečudovit. Ali so tudi doma sončni zahodi tako lepi in jih ne znamo opazovati ali pa imajo zahodi v Afriki resnično poseben čar? To so vtisi, ki v naju z Damirjem vedno znova vzbudijo željo po še enem potovanju v Afriko.
Ob ognju smo nato še cel večer podoživljali vtise. Dantes pa je spet presegel naša pričakovanja glede hrane. Kakšne dobrote nam pripravlja, kot bi bili v najboljši restavraciji in ne sredi divjine z zelo omejenimi možnostmi. Tokrat je za večerjo pripravil stejke iz mesa južnoafriškega goveda, zraven pa izjemen pire, omako iz gob in mešano solato. Meso je bilo božansko, spečeno nad žerjavico ognja za katerega les smo nabrali na poti do parka. Kako diši! Kar vzdihovali smo od ugodja ko smo po večerji obsedeli ob ognju.