Karoi je majhno mesto, ki leži približno na polovici poti do parka Mana Pools, ki je naš naslednji cilj. Ker je pot iz Matusadone tako slaba in je tudi izven parka cesta makadamska in polna lukenj, smo se po sedmih urah vožnje ustavili v Karoiu, v majhnem penzionu, ki ima na prostranem in lepo urejenem vrtu tudi prostor za kampiranje. Še preden smo se namestili, smo šli dopolnit zaloge hrane in pijače. V sodobni in dobro založeni trgovini so cene precej visoke, predvsem cene uvožene hrane.
Na poti smo se vozili mimo številnih, za naše pojme revnih vasi. Hišice so večinoma zanimivo okrogle, s slamnatimi strehami. Le redke med njimi so narejene iz opeke, večinoma so lesene. Nekatere so tudi na kolih, dvignjene od tal. Ponekod so skupinice hiš ograjene, dvorišča pa so bila vsa videti počiščena in urejena. Zanimivo je videti kako so vsi ljudje zelo lepo oblečeni, v lepa, čista in moderna oblačila. Hišice pa so brez elektrike. Torej morajo oblačila prati na roke, kako pa jih likajo, mi ni jasno.
Penzion v Karoiu je bil nekdanja domača hiša belcev, ki so imeli farmo prašičev in kokoši, ter nasad tobaka. Leta 2002 so posestvo “zapustili” in upravnik je omenjal, da so lastniki dom zapustili in začeli nov posel v Harareju. Ali res? Pritiski avtohtonih prebivalcev so bili veliki in grožnje belcem hude, verjetno niso čisto prostovoljno zapustili prelepe hiše z izjemnim vrtom. V bližini smo videli še več nekdanjih plantaž, ki so po zaplembi ostale zapuščene, nihče jih ni več vzdrževal in plantaže so propadle. Nekoč cvetoča država postaja vedno bolj revna. Upravnik penziona je omenjal pomanjkanje hrane tudi za policiste. Kako dolgo bo v Zimbabweju še mir?
