Ob šestih je naš vodič začel pripravljati prvo kavo pred jutranjim prvim safarijem po Moremiju, ki smo jo spili ob opazovanju čudovitega rojevanja jutra v divjini. Sonce se je živo rdeče dvignilo iznad obzorja in hvaležna sem bila za vsak trenutek prečudovitega sončnega vzhoda. Kolikokrat si doma privoščimo gledati sončni vzhod? Z Damirjem sva stala ob robu kampa in vsrkavalia prve jutranje sončne žarke in se grela. Nočno zmrzovanje je bilo takoj pozabljeno.
Očitno je ponoči zeblo tudi živali, saj smo jih na jutranji vožnji po parku videli bolj malo, še celo nilski konji so zlezli iz vode in se nastavljali soncu,
antilope pa so se leno pasle in nas opazovale.
Kdo so ti čudni obiskovalci, so se spraševale zebre:
Štorklja pa se je obrnila stran:
Vozili smo se po parku in večkrat prečkali vodo, ki je je vsepovsod dovolj. Kamp je namreč na izlivu reke Okavango, ki ponikne na planjavah Botswane v številnih rokavih. Vsi trije avtomobili, ki vozimo v konvoju smo morali večkrat zapeljati čez vodo nedoločljive globine. Ali bo šlo čez ali ne? Bomo obstali sredi vode? Bo voda zalila motor? Ko je Dantes odločno zapeljal z avtom v vodo in na drugem koncu prišel ven, sem se srečna oddahnila, ne bo mi treba bresti. Takoj sem skočila iz avta in fotografirala še Anžeta, ki je s svojim Mitsubishijem zapeljal v rjavo vodo. Bo uspelo tudi njemu?
Robi je bil medtem s svojim terencem že uspešno čez. Uspelo je, vsi smo uspešno pripeljali na drugo stran. Ko sta Dantes in njegov pomočnik polnila posode z vodo iz reke, smo se zaskrbljeno spraševala le za kaj jo bosta uporabila. Pa menda ja ne za kuhanje? Kaj se je zgodilo z vodo, je ostala skrivnost, zboleli pa tudi nismo.
Dantes nam je po jutranjem safariju naredil obilen zajtrk. Odlično kuha, za večerjo dobivamo prave specialitete, ki jih pripravlja iz sestavin potujoče kuhinje, ki jo v obliki prikolice vlečemo s seboj. Kam je šla voda iz Okavanga pa je ostala skrivnost.
Po večerji pa sedimo okrog tabornega ognja in se pogovarjamo ter poslušamo v temo kaj se plazi okrog našega tabora. Zgodbice, ki nam jih pripoveduje Dantes o bližnjih srečanjih z živalmi v taboru povzročajo, da pri odhodu na WC prečesavamo temo z baterijami in opazujemo kje se bodo pokazale oči kakšnega leva!