Po treh urah vožnje po prašni peščeni cesti je naš konvoj treh vozil, vsa s 4×4 pogonom, prispel v Moremi nacionalni park in postavili smo prvi kamp, sredi popolne divjine.
Na poti do kampa sva se z Damirjem pogovarjala z vodičem in vprašal naju je katero žival si še posebej želiva videti na safariju. Ker sem doma brala, da so divji psi zelo redki, da izumirajo in da moraš imeti srečo, da jih vidiš, sem mu odvrnila da si želim videti divje pse. Komaj smo dobro postavili šotore, že se je kakšnih trideset metrov od našega kampa ustavil avto in potniki so začeli napeto nekaj gledati. Začeli smo gledati še mi in ugotovili, da so trije divji psi pravkar ubili impalo in jo začeli trgati. Kakšno presenečenje, prvi dan, pa smo že videli divje pse. Taki dogodki so izjemno redki, saj je divjih psov v Afriki le še okrog 14000 in večina jih živi v Botswani. Dantes, naš vodič in ostali smo se usedli v vozila in se odpeljali gledat divjo skupinico treh psov, ki so požrešno trgali impalo. Kako kruto je življenje v divjini, boj za obstanek. Čeprav je v Botswani dovoljeno zapuščati avtomobil v parkih in rezervatih, pri takih dogodkih ni dovoljeno biti zunaj avtomobila. Čisto do noči so psi trgali plen, kosti so škrtale, vohali smo lahko smrad raztrganih impalinih črev, hijene pa so z varne razdalje lačno opazovale kdaj bodo prišle na vrsto. Kakšen dogodek za prvo noč na safariju! Zvečer smo zlezli v šotore s kar malo razbijajočimi srci, saj nas je dogodek opozoril, da smo res sredi prave divjine, kjer lahko pride mimo tudi lev.
Ali je v Afriki lahko mrzlo? Ja pa še kako. Na svoji koži smo občutili že kar prvo noč. Kljub temu, da sem spala oblečena, zavita v dve spalni vreči, me je še vedno zeblo. Zjutraj, ko smo krmežljavi prikukali iz šotorov, se je mimo prismejal Dantes in nam pokazal vedro z zmrznjeno vodo. Brrrr, pa saj smo julija! Ponoči je bilo pod ničlo, mi pa kampiramo v navadnih platnenih šotorih! Kdo bi šel v Bohinj kampirat sredi zime?
