Dolga pot skozi nacionalni park Hwange je bila nekoč asfaltirana, a je sedaj asfalta komaj še za vzorec. Vse je propadlo in nihče ceste ni obnavljal že vse od takrat ko so jo zgradili. Na izhodu iz parka smo natočili gorivo, ker je bil končno spet signal za mobilni telefon, sva z Damirjem poklicala domov. V tem delu Afrike so področja brez signala zelo velika, internet pa je prava redkost. Sodobne komunikacijske poti, ki smo jih navajeni od doma, so tu še v povojih. Doma smo vsi navajeni, da vsak dan preverjamo elektronsko pošto, zdaj pa smo že več dni brez povezav. Nihče pa zaradi tega ni preveč živčen. Kar hitro se da navaditi na to, da si odrezan od življenja doma in vseh mogočih informacij. Tako doživljamo naravo in okolico še bolj intenzivno.
Pot do nacionalnega parka Matusadona je zelo dolga in zadnji del je zelo slab. Na poti smo videli kar nekaj afriške realnosti v javnem transportu, na primer tole:
Nna poti do Matusadone smo prespali v Mlibiziju, vasi ob jezeru Kariba, ki je največje umetno ustvarjeno jezero na svetu. Zajezili so Zambezi in naredili hidroelektrarno, ki pa zaradi slabega vzdrževanja zdaj menda deluje le z 10% močjo! V Mlibiziju smo prespali v lodgu, ki je bil zgrajen še v časih pred Mugabejem, ko sta bili Zambija in Zimbabwe še Rodezija. Okolica je izjemno lepa, le stavbe so zelo slabo vzdrževane. Zdaj je upravljanje prevzela Angležinja Mary, ki skupaj z možem poskuša stvari nekoliko urediti. Ob zaplembi premoženja belcem pred leti se nihče več ne trudi ničesar vzdrževati. Številne farme in plantaže, ki so bile zaplenjene, so propadle, nekoč precej bogata dežela pa je zabredla v revščino.
Z Damirjem sva prespala v pravi postelji, v hišici z lepim razgledom na jezero Kariba.
Jezero Kariba je zelo lepo in bogato z ribami, le kopati se zaradi številnih krokodilov ni mogoče. Povsod okrog lodga so opozorila, da so v vodi krokodili, zato nam je zvečer preostalo opazovanje še enega prelepega sončnega zahoda.