Pot do parka je bila zelo utrujajoča, saj je bilo zadnjih 67 km obupno slabih. Prikolici, ki ju vlečeta z avtomobiloma naš vodič in Anže, smo morali pustiti na vhodu v park, saj z njima ne bi mogli pripeljati do kampa. Brez štirikolesnega pogona na avtomobilu ni mogoče niti pomisliti, da bi lahko prišel do kampa. Za teh 67 km smo potrebovali skoraj 4 ure, od tega dve uri za 25 km najslabše ceste. Prebijali smo se po kamenju, čez presahle reke in večkrat se je zdelo, da ne bomo uspeli pripeljati čez vse ovire. Pa so vsi trije vozniki to odlično opravili. Utrujene od vožnje nas je ob mirnem jezeru pričakal prekrasen sončni zahod in majhen slon, ki se je sprehajal po peščenem robu jezera. Prekrasno! E prav kičasto ves čas ponavljam prekrasno, a res je bilo tako. Kampirali smo s pogledom na jezero.


Dopoldne smo se odpeljali na lov za nosorogom. Menda živi v parku Matusadona nekaj črnih nosorogov. Žal jih nismo uspeli najti.

Smo pa imeli na poti adrenalinsko vožnjo po cestah, ki pravzaprav niso ceste, ampak je bolj vožnja po kamnitem terenu, polnem lukenj in velikih kamnov. Robi je dobil svojo dozo adrenalina, ko je s Toyoto plezal po skalah in iskal prehode tam, kjer se je zdelo, da jih ni.

Peščena obala jezera Kariba je zažarela v jutranjem soncu.
